Ko me je tašča vrgla iz hiše: Zgodba o ljubezni, ponižanju in moči postaviti se zase
»Nimaš več kaj iskati tukaj!« je kričala gospa Marija, moja tašča, medtem ko sem s tresočimi rokami pobirala svoje stvari iz predsobe. Njene besede so rezale globlje kot katerikoli nož. V ozadju sem slišala tiktakanje stare ure, ki je v naši hiši vedno oznanjala mir, danes pa je vsaka sekunda zvenela kot obsodba. »Matej je moj sin, ne tvoj! In tole je NAŠA hiša!«
Stala sem tam, v copatih, sredi predsobe, v kateri sem še pred nekaj urami kuhala kosilo za vso družino. Vonj po pečenki se je še vedno vil iz kuhinje, a zdaj me je dušil. »Marija, prosim, saj veš, da nimam kam, Matej pride šele čez tri dni,« sem ji skušala razložiti, a me je prekinila z zamahom roke. »To ni moj problem. Če bi bila boljša žena, bi te moj sin že zdavnaj vzel v svoje stanovanje!«
V tistem trenutku sem se zlomila. Nikoli nisem bila dovolj dobra za Marijo. Vedno sem bila tista, ki ne zna prav zložiti perila, ki ne zna speči potice tako, kot jo je pekla ona, tista, ki je Mateja speljala izpod njenega krila. Včasih sem se tolažila, da je to le ljubosumje, da bo sčasoma minilo, a zdaj sem stala pred vrati, z vrečko oblačil in občutkom, da sem popolnoma sama.
Ko sem stopila ven, me je zajel hladen marčevski veter. Soseda Silva je ravno obešala perilo in me pogledala z začudenjem. »Kaj pa ti, Tanja, kam pa greš sredi dneva?« sem slišala njen glas, a nisem imela moči odgovoriti. Samo sklonila sem glavo in šla naprej, proti avtobusni postaji. V žepu sem imela le nekaj kovancev in telefon, ki je bil skoraj prazen. Poklicala sem svojo mamo, a se ni oglasila. Vedela sem, da je v službi in da ne more kar tako priti ponje.
Sedla sem na klopco in se prvič po dolgem času zjokala. Solze so mi tekle po licih, ljudje so hodili mimo, a nihče ni nič rekel. V glavi sem premlevala vse, kar se je zgodilo v zadnjih letih. Kako sem se zaljubila v Mateja, kako sva se odločila, da bova nekaj časa živela pri njegovih starših, dokler ne prihraniva za svoje stanovanje. Kako sem verjela, da bo skupno življenje prineslo več topline, ne pa več hladnosti.
Ko sem se končno zbrala, sem poklicala prijateljico Nino. »Nina, lahko pridem k tebi? Samo za eno noč, prosim,« sem komaj izdavila. »Seveda, Tanja, pridi, karkoli rabiš,« je rekla brez oklevanja. Ko sem prišla k njej, sem se zrušila na kavč in ji povedala vse. Nina me je objela in rekla: »Veš, včasih moraš najprej izgubiti vse, da najdeš samo sebe.«
Naslednje tri dni so bili najdaljši v mojem življenju. Mateju sem poslala sporočilo, a mi ni odgovoril. Vedela sem, da je zaposlen, a v srcu sem čutila, da se boji postaviti se za naju. Ko se je končno vrnil, me je poklical. »Tanja, mama pravi, da si bila nesramna do nje. Kaj se je zgodilo?« Njegov glas je bil hladen, skoraj tuj. »Matej, iz hiše me je vrgla! Kako lahko verjameš njej, ne pa meni?« sem skoraj zavpila v telefon. »Ne vem, kaj naj naredim, Tanja. Saj veš, da je mama težka, ampak… to je vendarle njena hiša,« je zamomljal.
V tistem trenutku sem dojela, da sem sama. Da sem se ves čas trudila biti del družine, ki me nikoli ni sprejela. Da sem žrtvovala svojo srečo, svoje sanje, samo zato, da bi bila všeč ljudem, ki jim nikoli ne bom. Pri Nini sem ostala še nekaj dni, potem pa sem se odločila, da grem k mami v Celje. Ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo, je bila najprej šokirana, potem pa je rekla: »Tanja, vedno sem ti govorila, da moraš najprej misliti nase. Če te Matej ne zna zaščititi, si zaslužiš več.«
Vsak dan sem razmišljala, ali naj pokličem Mateja. Ali naj mu dam še eno priložnost, ali naj se borim za najin zakon. A vsakič, ko sem pomislila na Marijo, na njen ledeni pogled, na občutek, da sem nezaželena, sem se spomnila, kako sem se počutila tisti petek. Kako sem stala pred vrati, v copatih, sredi vasi, kjer so vsi vedeli vse o vseh. Kako sem bila ponižana, a hkrati prvič v življenju svobodna.
Po dveh tednih me je Matej prišel obiskat. Sedela sva v kuhinji, kjer sem kot otrok jedla mamine palačinke. »Tanja, oprosti, nisem vedel, kaj naj naredim. Mama je bila vedno tako… močna. Ampak te pogrešam,« je rekel tiho. Pogledala sem ga in prvič v življenju nisem vedela, ali ga še ljubim. »Matej, jaz sem se trudila. Res sem se. Ampak ne morem več živeti v hiši, kjer nisem dobrodošla. Ne morem več biti tista, ki se vedno prilagaja. Če me imaš rad, boš moral izbrati – mene ali svojo mamo.«
Matej je dolgo molčal. V njegovih očeh sem videla boj, ki ga je imel sam s sabo. »Ne vem, če sem dovolj močan, Tanja,« je končno priznal. Takrat sem vedela, da je konec. Da ne morem več čakati, da bo nekdo drug rešil moje življenje. Da moram sama postati tista, ki postavi meje.
Počasi sem začela graditi novo življenje. Našla sem službo v bližnjem vrtcu, kjer so me otroci vsak dan spomnili, da je življenje lahko tudi lepo. Z Nino sva hodili na sprehode po Savinjskem nabrežju, z mamo sva ob večerih pili čaj in se pogovarjali o vsem, kar me je bolelo. Počasi sem se učila, da je v redu, če si kdaj sam. Da je v redu, če rečeš ne. Da je v redu, če si izbereš sebe.
Včasih ponoči še vedno sanjam tisti petek, ko sem stala pred vrati, sredi vasi, v copatih. Ampak zdaj vem, da sem takrat prvič v življenju naredila nekaj zase. Da sem se postavila zase. In čeprav me je to stalo veliko, sem končno našla svoj mir.
Se kdaj vprašate, koliko ste pripravljeni žrtvovati za ljubezen? In kdaj pride trenutek, ko morate reči – dovolj je?