Ko me je hči hotela poslati v dom: Zgodba o izgubi, trmi in upanju

»Oče, prosim te, ne moreš več ostati tukaj. Ne gre več!« Petri so se tresle roke, ko je stala pred menoj v kuhinji. Zunaj je deževalo, kaplje so bobnele po strehi, jaz pa sem se oklepal skodelice čaja, kot bi mi lahko rešila življenje.

»Petra, to je moj dom. Tukaj sem živel s tvojo mamo. Tukaj sem jo zadnjič poljubil,« sem zašepetal in pogledal skozi okno, kjer so se v megli izgubljale sledi po vrtu, ki ga je Marija tako rada obdelovala.

Petra je globoko vdihnila. »Oče, poslušaj me. Vsi smo stisnjeni. Otroci nimajo prostora za učenje. Ti pa ponoči tavaš po hiši in nas zbudiš. Bojim se zate. Če padeš… Kaj če te ne najdemo pravočasno?«

Nisem ji mogel povedati, da ponoči hodim po hodniku zato, ker iščem Marijin vonj. Ker se bojim, da bom pozabil zvok njenega glasu, čeprav ga še vedno slišim v škripanju parketa.

»Ne morem v dom, Petra. Tam umreš hitreje. Tam si samo številka!« sem vztrajal in čutil, kako mi solze polzijo po licih. Nisem jih hotel pokazati.

Petra je obupano pogledala stran. »Oče… Saj veš, da te imamo radi. Ampak ne gre več. Tudi jaz sem utrujena. Vsak dan služba, otroci, ti… Včasih si tako jezen name, da ne vem več, kaj naj naredim.«

V tistem trenutku sem začutil, kako se mi svet podira pod nogami. Vedel sem, da ima prav – postal sem težak. Včasih sem kričal nanjo brez razloga. Včasih sem bil ljubosumen na njenega moža Marka, ker je bil on zdaj glava družine.

A kako naj zapustim hišo? Vsaka ploščica v kopalnici ima svojo zgodbo. Vsaka praska na vratih pomeni prepir ali smeh iz preteklosti.

Tisto noč nisem spal. Slišal sem, kako se Petra in Marko prepirata v dnevni sobi.

»Ne morem več! Moj oče je bil drugačen!« je sikala Petra.

»Tvoj oče ni nikoli živel pri nas!« ji je Marko odvrnil.

Slišal sem tudi otroka, Tino in Nejca, ki sta šepetala pod odejo:

»Zakaj je dedek vedno žalosten?«

»Ker pogreša babico.«

Zjutraj sem sedel na klopci pred hišo in gledal v prazno. Soseda Milena je prišla mimo s psom.

»Janez, kaj pa ti? Si v redu?«

Pokimal sem in se nasmehnil skozi solze.

»Veš, Milena… Petra hoče, da grem v dom.«

Milena je zavzdihnila. »To je težko za vse. Ampak veš… Včasih moramo sprejeti spremembe.«

Nisem ji odgovoril. V meni se je prebudila trma iz mladosti – tista trma, zaradi katere sem Marijo osvojil kljub temu, da so njeni starši govorili, da nisem dovolj dober zanjo.

Tistega dne sem začel razmišljati: Kaj če bi poskusil najti rešitev? Kaj če bi prosil za pomoč?

Poklical sem starega prijatelja Franca iz društva upokojencev.

»Franc, a ti si že bil v domu? Kako je tam?«

Franc se je zasmejal: »Janez, tam ni tako slabo. Imaš družbo. Ampak ni isto kot doma. Veš pa kaj? Lahko ti pomagam najti oskrbo na domu. Obstajajo prostovoljci.«

Tisti večer sem Petri povedal za svojo idejo.

»Petra… Kaj če bi poskusili z oskrbo na domu? Da bi nekdo prihajal pomagat? Da ne bi bil ves čas odvisen od tebe?«

Petra me je dolgo gledala. Videla sem ji v očeh olajšanje in krivdo hkrati.

»Oče… Saj veš, da bi naredila vse zate. Samo… Bojim se zate.«

Objel sem jo prvič po dolgih mesecih.

Naslednje tedne so prihajale prijazne gospe iz društva upokojencev. Pomagale so mi pri kopanju, kuhanju in celo pri vrtnarjenju. Tina in Nejc sta spet začela prihajati k meni v sobo poslušat zgodbe o Mariji in vojnih časih.

A ni bilo vse rožnato. Nekega dne me je Tina vprašala:

»Dedek, a boš res moral v dom?«

Pogledal sem jo in rekel: »Ne vem, srček. Včasih življenje ni pošteno.«

Petra je bila bolj sproščena, a med nama je ostala senca – občutek krivde in strahu pred prihodnostjo.

Nekega popoldneva me je obiskala socialna delavka Andreja.

»Janez, veste… Čeprav imate pomoč na domu, bo morda nekoč res treba razmisliti o domu za ostarele. Vaša hči ima tudi svoje življenje.«

Zazrl sem se skozi okno in videl Marijin nasmeh v cvetlicah pod oknom.

»Vem… Ampak še nisem pripravljen.«

Vsak dan znova se borim s samoto in strahom pred izgubo vsega poznanega. A hkrati vem – Petra me ima rada. Samo utrujena je.

Včasih ponoči sedim na robu postelje in se sprašujem: Ali sem sebičen? Ali imam pravico vztrajati tukaj zaradi svojih spominov?

Morda ni pravičnega odgovora. Morda smo vsi samo ljudje – ujeti med preteklostjo in prihodnostjo.

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi zapustili dom ali bi se borili za vsak trenutek med svojimi zidovi?