Ko mama ve najbolje: Moja pot, da si povrnem družino

»Ne moreš kar tako vzeti otroka na morje, Andrej! Si sploh vprašal mamo?« Tinin glas je tresoč, skoraj paničen. Stojim sredi dnevne sobe, v eni roki držim Timoteja, najinega štiriletnega sina, v drugi pa kovček. V ozadju slišim zvok telefona – spet Majda. Vedno ve, kdaj se kaj dogaja. Vedno ima mnenje. Vedno ima zadnjo besedo.

»Tina, midva sva starša. Midva odločava, ne tvoja mama,« poskušam ostati miren, čeprav mi srce razbija v prsih. Timotej me gleda z velikimi očmi in čutim, kako se mi roka trese. Tina pogleda stran. »Samo… Saj veš, da mama ve več o teh stvareh. Ona je vedno vse znala…«

V tistem trenutku me preplavi občutek nemoči. Kako naj tekmujem z žensko, ki je Tino vzgajala sama, potem ko jo je oče zapustil? Kako naj prepričam ženo, da sva midva zdaj družina? Da ni prav, da vsako odločitev preverja pri njej?

Ko sem Tino spoznal na fakulteti v Ljubljani, je bila polna življenja, samostojna in odločna. Nikoli ne bi uganil, da bo najin zakon postal trojček – jaz, ona in njena mama. Prvič sem to začutil na najini poroki. Majda je izbrala cvetje, Majda je določila meni, Majda je celo izbrala pesem za prvi ples. Takrat sem si rekel: »Pusti, to je njen dan.«

A potem so prišle vsakdanje stvari. Ko sva kupovala stanovanje v Domžalah, je Majda hodila z nama na oglede. Ko sva opremljala otroško sobo, je Majda izbrala barvo sten. Ko sva imela prvi prepir zaradi denarja, je Tina poklicala njo – ne mene.

»Andrej, mama pravi, da bi moral več delati nadur.«
»Mama pravi, da bi moral Timotej že hoditi na angleščino.«
»Mama pravi…«

Vsakič me je zabolelo. Vsakič sem se počutil manj moškega. Manj moža. Manj očeta.

Nekega večera sem sedel na balkonu in gledal v temo. Tina je bila notri z Majdo na telefonu – spet sta razpravljali o tem, ali naj Timotej nosi kapo ali ne. Slišal sem njun smeh in šepetanje. V tistem trenutku sem začutil bes in žalost hkrati.

Naslednji dan sem poskusil pogovor: »Tina, ali ti sploh veš, koliko me boli vse to? Da se vedno obrneš k mami namesto k meni?«

Pogledala me je s tistimi velikimi rjavimi očmi: »Saj veš, da mi pomeni vse na svetu. Samo… ona mi je vedno stala ob strani.«

»Ampak zdaj sem jaz tvoj mož! Jaz bi moral biti tvoj prvi zaupnik!«

Tišina. Samo ura na steni je tiktakala.

Tisti teden sem začel opažati še več stvari: Majda je imela ključe od najinega stanovanja – »za vsak slučaj«. Prišla je nenapovedano in prinesla juho – »ker Tina ne zna skuhati prave goveje«. Timoteju je kupovala oblačila brez vprašanja. Celo najin pes je raje šel k njej kot k meni.

Moji starši so bili vedno v ozadju – spoštovali so najin prostor. Ko sem mami potožil o situaciji, je samo rekla: »Andrej, moraš postaviti meje.«

Ampak kako postaviš meje ženski kot je Majda? Ženski, ki je preživela raka in sama vzgojila hčer? Ženski, ki ima odgovor na vse?

Nekega dne sem prišel domov in našel Majdo v kuhinji. Timotej je sedel na pultu in jedel čokolado.

»Majda, a lahko prosim prej pokličeš?« sem rekel tiho.

Pogledala me je s tistim pokroviteljskim nasmehom: »Andrejček, saj si še mlad. Ko boš imel več izkušenj…«

V meni je nekaj počilo.

»Ne! Dovolj imam tega! To ni več tvoje stanovanje! To ni več tvoja družina!«

Majda se ni dala: »Tina potrebuje pomoč! Saj vidiš, da sama ne zmore!«

Tina je pritekla iz spalnice: »Kaj se dogaja?«

»Tvoja mama mora ven iz najinega življenja!« sem zavpil.

Tisti večer sem spal na kavču.

Naslednje tedne sva bila s Tino kot tujca. Govorila sva samo o nujnih stvareh – kdo gre po Timoteja v vrtec, kdo bo skuhal kosilo. Majda ni več prihajala nenapovedano – a Tina je bila vedno bolj žalostna.

Nekega večera sem jo našel v solzah.

»Ne znam brez nje… Bojim se… Če jo izgubim…«

Prijel sem jo za roko: »Ne boš jo izgubila. Ampak če ne postaviš meje zdaj, boš izgubila mene.«

Tina me je pogledala – prvič po dolgem času resno.

»Kaj pa če ne znam biti brez nje? Kaj če nisem dovolj dobra mama?«

Objel sem jo: »Dovolj si. Dovolj sva skupaj.«

Počasi sva začela graditi novo dinamiko. Tina se je začela učiti reči »ne«. Jaz sem se učil potrpežljivosti. Majda se je umaknila – a še vedno čutim njen pogled na vsakem koraku.

Danes smo bolj družina kot kadarkoli prej – a brazgotine ostajajo. Vsakič ko zazvoni telefon in piše »mama«, Tina pogleda mene in jaz njo.

Včasih se vprašam: Ali lahko res kdaj presežemo vpliv staršev? Ali lahko ljubimo nekoga in hkrati postavimo meje tistim, ki so nas ustvarili?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?