Ko ljubezen zaboli: Trideset let zakona in ena izdaja
»Ne morem več, Jana. Preprosto ne morem,« je rekel Marko tistega hladnega marčevskega večera, ko je s tresočimi rokami zlagal svoje srajce v potovalko. Njegov glas je bil tih, skorajda tuj. V dnevni sobi je dišalo po pečenih jabolkih, ki sem jih spekla za najino obletnico. Trideset let. Trideset let skupnega življenja, trideset let kompromisov, tišine in drobnih srečanj ob kavi na balkonu. In zdaj – praznina.
»Kam greš?« sem komaj izdavila, čeprav sem že vedela odgovor. V zadnjih mesecih je bil Marko odsoten. Nič več ni poslušal mojih zgodb o službi v knjižnici, ni se več smejal mojim šalam o sosedi Mariji, ki vedno pozabi zaliti rože. Njegove oči so bile nekje drugje.
»K Tini grem. Moram… Moram biti iskren do sebe,« je rekel in se izognil mojemu pogledu. Tina. Moja prijateljica iz mladosti. Skupaj smo hodili na izlete v Bohinj, skupaj smo peli na zabavah v študentskem domu. Nikoli si nisem mislila, da bi lahko… da bi on in ona…
Vrata so se zaprla z rahlim treskom. Ostala sem sama s tišino, ki je bila glasnejša od vseh prepirov v najinem zakonu. V tistem trenutku sem se zlomila. Jokala sem kot otrok, stisnjena v kot kavča, medtem ko so se mi pred očmi vrteli vsi trenutki najinega skupnega življenja: rojstvo najine hčerke Sare, prvi dopust na morju v Izoli, noči, ko sva skupaj gledala stare slovenske filme.
Naslednje jutro sem se zbudila v postelji, ki je bila nenavadno hladna in prevelika. Markove stvari so izginile. Na polici je ostala le njegova najljubša knjiga – Prešernove Poezije. Ironično.
Sara je prišla popoldne. »Mami, kaj se dogaja? Očka mi ni nič povedal.« Njene oči so bile rdeče od joka. Objela sem jo in prvič v življenju nisem imela odgovora za svojo hčerko.
Dnevi so minevali v megli. V službi sem bila kot robot – izposojala knjige, odgovarjala na vprašanja bralcev, a v meni je bilo vse prazno. Ljudje so opazili spremembo. Gospa Novak me je vprašala: »Jana, ste v redu?« Samo prikimala sem.
Nekega večera sem prejela sporočilo od Tine: »Jana, oprosti. Nisem hotela, da se to zgodi.« Besede so me zabolele bolj kot Markov odhod. Kako si lahko to naredila? Kako si lahko vzela nekaj, kar ni bilo tvoje?
Začela sem razmišljati o vseh letih zakona. O tem, kako sva z Markom vedno dajala prednost Sari, kako sva pozabila nase. O tem, kako sva se zadnja leta pogovarjala le še o položnicah in nakupih v Mercatorju. Kdaj sva izgubila drug drugega? Kdaj sem izgubila sebe?
Nekega dne sem med pospravljanjem našla staro škatlo s pismi in fotografijami iz mladosti. Med njimi je bilo tudi pismo od Tine, napisano pred dvajsetimi leti: »Draga Jana, včasih si želim, da bi bila bolj pogumna in povedala resnico…« Nikoli nisem razumela teh besed – do zdaj.
Sara je začela spraševati: »Mami, ali si ti vedela? Ali si čutila kaj?« Nisem vedela, kaj naj ji odgovorim. Morda sem čutila, a nisem hotela videti resnice.
V majhni slovenski vasici kot je naša govorice hitro krožijo. Soseda Marija mi je prinesla potico in rekla: »Jana, življenje gre naprej. Vsi imamo svoje križe.« A njen pogled je bil poln radovednosti.
Nekega večera sem sedela na balkonu in poslušala zvoke iz sosednjih hiš – smeh otrok, vonj po pečenem kruhu. Prvič po dolgem času sem začutila mir. Morda zato, ker ni bilo več skrivnosti.
Marko mi je pisal šele po dveh mesecih: »Jana, oprosti za vse bolečine. Nisem več vedel, kdo sem.« Njegove besede so bile prazne. Ničesar ni mogel popraviti.
S Tino se nisva več pogovarjali. Sara je bila razpeta med nama – med mamo in očetom, med lojalnostjo in bolečino.
Poleti sem šla sama na morje v Izolo – prvič brez Marka po tridesetih letih. Sedela sem na pomolu in gledala v sončni zahod. Ob meni je sedel starejši gospod in rekel: »Veste gospa, življenje nas vedno preseneti tam, kjer najmanj pričakujemo.« Prikimala sem mu in prvič začutila olajšanje.
Začela sem hoditi na pohode s planinskim društvom. Spoznala sem nove ljudi – Mileno, ki je ovdovela pred petimi leti; Borisa, ki ga žena ne razume; in Ano, ki pravi: »Vse ženske smo enkrat izdane.«
Vsak dan sem postajala močnejša. Naučila sem se biti sama s sabo – brez Marka, brez Tine, brez iluzij o popolni družini.
Danes sedim na kavču in gledam svojo prazno stran postelje ne več z žalostjo, ampak z upanjem. Sara mi pravi: »Mami, ponosna sem nate.« In jaz prvič verjamem vase.
Se res kdaj lahko pripravimo na izdajo? Ali pa nas življenje vedno znova preseneti tam, kjer najmanj pričakujemo?