Ko ljubezen utihne: Moja poroka z Matejem

»Matej, ali me sploh še slišiš?« sem skoraj zašepetala, ko sem v kuhinji rezala zelenjavo za večerjo. Zvok noža na deski je bil edini odgovor. Slišala sem ga v dnevni sobi, kako je že tretjič ta teden gledal nogometno tekmo. Včasih sva skupaj navijala za Olimpijo, zdaj pa je bil televizor njegov edini sogovornik.

»Matej!« sem povzdignila glas. »Lahko prideš za minuto?«

Nekaj trenutkov tišine. Nato težki koraki in njegov obraz, ki je že dolgo izgubil tisti iskrivi nasmeh. »Kaj je?« je vprašal, ne da bi me pogledal v oči.

»Samo… želela sem, da skupaj pojdeva na sprehod. Že dolgo nisva bila zunaj. Pa še zdravje nama bo koristilo.«

Zavzdihnil je in pogledal stran. »Danes sem utrujen. Mogoče jutri.«

Vedela sem, da bo tudi jutri rekel isto. Že mesece poslušam te prazne obljube. Včasih sem verjela, da bo drugače, da bo spet tisti Matej, ki me je znal objeti sredi dežja in mi šepetati, da sem njegova edina. Zdaj pa… zdaj sem bila le še senca v njegovem življenju.

Ko sem tistega večera sedela sama za mizo, sem opazovala prazno stol ob sebi. Otroka sta bila pri babici v Škofji Loki, jaz pa sem si želela le pogovora. Nekaj topline. Namesto tega sem poslušala oddaljene vzklike s televizije in se spraševala, kje sem izgubila sebe.

V službi v knjižnici so me sodelavke pogosto spraševale: »Kako si? Kako je doma?« Vedno sem se nasmehnila in rekla: »V redu smo.« A resnica je bila daleč od tega. Vsak dan sem čutila, kako se med nama kopiči zid iz neizrečenih besed in zamolčanih želja.

Nekega dne sem zbrala pogum in poklicala svojo najboljšo prijateljico Tanjo. »Tanja, jaz ne vem več, kaj naj naredim. Zdi se mi, kot da živim z nekom, ki ga sploh ne poznam več.«

Tanja je nekaj trenutkov molčala, nato pa rekla: »Ana, si mu povedala, kako se počutiš?«

»Sem. Večkrat. Ampak vedno reče, da pretiravam ali da imam preveč časa za razmišljanje.«

»Mogoče bi morala razmisliti o sebi. Kaj si ti želiš?«

To vprašanje me je spremljalo še dolgo po tistem pogovoru. Kaj si želim? Spomnim se časov, ko sva z Matejem skupaj hodila na izlete po Sloveniji – Bohinj, Piran, celo na Triglav sva šla pred leti. Takrat sva sanjala o hiški na robu gozda in otrocih, ki bodo tekali po travniku.

Zdaj pa so najine sanje postale rutina: služba, otroci, položnice, tišina.

Nekega večera sem poskusila še zadnjič. Pripravila sem večerjo – njegovo najljubšo govejo juho in pečenko – ter prižgala sveče. Ko je prišel iz službe, sem ga pričakala z nasmehom.

»Matej, danes bi rada preživela večer s tabo. Samo midva.«

Pogledal me je utrujeno in rekel: »Ana, res nimam energije za tole. Lahko samo pojem in grem spat?«

Takrat sem prvič začutila pravo bolečino – ne zaradi njegovih besed, ampak zaradi praznine v njegovih očeh.

Tisto noč nisem mogla spati. Vstala sem in šla na balkon. Gledala sem luči Ljubljane in razmišljala o vseh letih, ki sva jih preživela skupaj. Kdaj sva se izgubila? Kdaj sva postala tujca?

Naslednji dan sem se odločila za pogovor. Ko sta otroka zaspala, sem sedla k njemu na kavč.

»Matej, midva morava govoriti.«

Zavzdihnil je in ugasnil televizijo – prvič po dolgem času.

»Ne morem več tako živeti. Počutim se sama, čeprav si tukaj. Pogrešam naju – pogrešam pogovore, dotike… Pogrešam tebe.«

Dolgo je molčal. Nato je rekel: »Ana… tudi jaz ne vem več, kako naprej. Vse me pritiska – služba, denar… Včasih imam občutek, da te ne morem več osrečiti.«

Solze so mi stekle po licu. Prvič po letih sva oba priznala svojo nemoč.

»Kaj bova naredila?« sem vprašala tiho.

»Ne vem.«

Tisti večer sva sedela v tišini – a tokrat ni bila prazna tišina. Bila je polna vprašanj in strahu pred prihodnostjo.

V naslednjih tednih sva poskusila majhne spremembe – skupni sprehodi po Rožniku, pogovori brez telefonov in televizije. A vsak korak je bil težak; kot bi hodila po ledu, ki bi vsak hip lahko počil.

Otroka sta začela opažati napetost med nama. Nekega dne me je sinček vprašal: »Mami, zakaj si žalostna?«

Nisem znala odgovoriti.

Vse bolj sem razmišljala o sebi – o tem, kaj si želim kot ženska in kot mama. Ali naj vztrajam v odnosu zaradi otrok? Zaradi skupne preteklosti? Ali pa si zaslužim nekaj več?

Tanja mi je predlagala obisk zakonskega svetovalca. Matej ni bil navdušen, a je privolil zaradi mene.

Na terapiji sva prvič po dolgem času slišala drug drugega – njegove skrbi zaradi službe v gradbeništvu, moje občutke osamljenosti in izgube identitete.

A kljub trudu sva oba čutila: nekaj se je med nama zlomilo.

Po mesecih iskanja rešitev sva sedela v kuhinji in pila kavo.

»Ana… mogoče bi bilo bolje, če greva vsak svojo pot.«

Solze so mi znova stekle po licu – a tokrat niso bile solze obupa, temveč olajšanja.

Danes živim sama z otrokoma v manjšem stanovanju v Šiški. Ni lahko – finančno komaj shajamo, pogosto me stiska strah pred prihodnostjo. A prvič po dolgih letih čutim mir.

Včasih srečam Mateja na igrišču ali v trgovini. Pogledava se in oba veva: dala sva vse od sebe.

Zvečer sedim ob oknu in gledam luči mesta ter se sprašujem: Koliko žensk v Sloveniji živi isto zgodbo kot jaz? Koliko nas še čaka na ljubezen tam, kjer je ni več?