Ko ljubezen postane okov: Moj beg iz domače hiše

»Ne morem več,« sem si šepetala, ko sem z mrzlimi prsti zadrževala solze in v kovček metala najnujnejše. V ozadju je še vedno odmeval glas moje tašče: »Tako se pa pri nas ne dela, Tanja!« Vedno znova, vsak dan, vsaka malenkost – od tega, kako zlagam perilo, do tega, kako kuham juho. In Marko, moj mož, je le nemočno skomignil z rameni: »Veš, mama je pač taka.«

Tistega popoldneva sta bila oba odsotna. Marko je šel na službeno pot v Celje, njegova mama pa k sestri v Domžale. Stanovanje je bilo nenavadno tiho. Prvič po dolgih letih sem lahko slišala svoje misli. V ogledalu sem zagledala žensko s podočnjaki in praznim pogledom. Kdaj sem postala ta oseba? Kdaj sem izgubila svoj glas?

Spomnim se prvega dne, ko sem prišla v to hišo kot Markova žena. Bila sem polna upanja in načrtov. »Skupaj bova ustvarila topel dom,« sem mu rekla. On se je le nasmehnil in me poljubil na čelo. A že prvi večer je njegova mama, gospa Marija, postavila pravila: »Pri nas se večerja ob šestih. In copate pusti pred vrati.«

Sprva sem mislila, da bo šlo. Da bom našla način, da jo osvojim. A z vsakim dnem so njene pripombe postajale bolj ostre. »Tako si nespretna v kuhinji! Saj nisi iz Ljubljane, da bi bila tako nerodna.« Marko je vedno molčal. Včasih mi je rekel: »Ne jemlji si k srcu.« Ampak kako naj ne vzamem k srcu, če me vsak dan boli?

Najhuje je bilo ob praznikih. Ko so prišli sorodniki iz Škofje Loke in so vsi sedeli za mizo, je Marija vedno našla način, da me poniža. »Tanja še vedno ne zna speči potice tako kot jaz. Ampak saj bo – če bo pridna.« Vsi so se smejali, jaz pa sem v sebi jokala.

Zadnji mesec je bilo še huje. Marko je začel delati dlje v službi. Ko sem ga vprašala, zakaj prihaja domov šele ob devetih zvečer, je rekel: »Veš, zdaj imamo nov projekt.« Ampak jaz sem vedela – beži pred napetostjo doma. Tudi on ni več zdržal.

Nekega večera sem sedela v kuhinji in pila čaj. Marija je prišla mimo in rekla: »Veš, Tanja, če bi imela otroke, bi bilo vse drugače. Mogoče bi te imela bolj rada.« Ta stavek me je zlomil. Nikoli nisem mogla zanositi. Vsa leta sva poskušala, obiskovala zdravnike v Ljubljani in Mariboru. Vsakič znova razočaranje.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Zjutraj sem Marku povedala: »Ne morem več živeti tukaj.« On me je pogledal s tistim utrujenim pogledom in rekel: »Kam pa boš šla? Saj nimaš nikogar.«

Imam sestro Petro v Kranju. Nisem ji pogosto pisala – sram me je bilo priznati, kako nesrečna sem. Toda tisti dan sem ji poslala sporočilo: »Petra, lahko pridem k tebi?« Odgovorila mi je v minuti: »Pridi kadarkoli.«

In zdaj stojim tu – s kovčkom v roki in srcem polnim strahu. Kaj če delam napako? Kaj če se nikoli ne bom počutila doma nikjer več? A nekaj v meni ve – če ostanem tukaj, bom umrla od žalosti.

Ko sem stopila iz bloka na deževno ulico, me je prešinil val svobode in krivde hkrati. V glavi sem slišala Markov glas: »Saj si vedela, kakšna je mama.« In mamin glas iz otroštva: »Tanja, vedno moraš biti močna.«

Petra me je sprejela odprtih rok. Njeno stanovanje diši po kavi in toplini. Objela me je in rekla: »Končno si prišla domov.« Jokali sva obe.

Prvi dnevi so bili težki. Vsak zvonec na vratih me je prestrašil – kaj če pride Marko? Kaj če pride Marija? Pisali so mi sporočila – najprej Marko: »Vrni se domov. Pogovoriva se.« Potem Marija: »Si res tako nehvaležna? Po vsem, kar sva naredila zate?«

Nisem odgovorila. Nisem mogla.

Petra mi je pomagala najti delo v bližnjem vrtcu kot pomočnica vzgojiteljice. Otroci so me sprejeli z nasmehi in objemi. Prvič po dolgih letih sem začutila toplino brez pogojev.

A krivda ni izginila. Vsak večer sem razmišljala o Marku – ali trpi? Ali ga boli? Ali bo Marija zdaj še bolj nesrečna? In kaj pa jaz? Ali imam pravico biti srečna?

Nekega dne me je Marko čakal pred vrtcem. Bil je vidno shujšan in utrujen.
»Tanja, prosim te … vrni se domov. Mama obljublja, da bo drugače.«
Pogledala sem ga v oči in prvič po dolgih letih rekla: »Marko, tudi jaz obljubljam sebi – da bom končno živela zase.« Obrnil se je stran in odšel.

Včasih ponoči še vedno sanjam o tisti hiši – o vonju po sveže pečenem kruhu in o hladnih besedah za mizo. Ampak zdaj vem: ljubezen ne sme biti okov.

Ali ima ženska pravico zapustiti dom zaradi duševne bolečine? Ali smo res dolžne trpeti zaradi pričakovanj drugih? Kje se konča dolžnost in začne pravica do sreče?