Ko ljubezen ni enaka: Babičina zgodba o razpadajoči družini
»Zakaj vedno samo Tjaša? Zakaj mene nikoli ne opaziš?« sem slišala Jureta, svojega mlajšega vnuka, kako je skoraj zakričal v dnevni sobi. Sedela sem v kuhinji in poslušala, kako se je v moji hčerini hiši v Kamniku znova odvijala ista drama. Moja hči, Petra, je stala ob oknu, v rokah je držala skodelico kave in gledala skozi dež na dvorišče. Tjaša, njena starejša hči, je sedela na kavču in brala knjigo, medtem ko je Jure stal ob vratih, z očmi polnimi solz in zmedenosti.
V tistem trenutku sem se počutila tako nemočno kot še nikoli. Vedno sem si želela, da bi bila naša družina povezana, da bi Petra znala ljubiti oba svoja otroka enako. A že od začetka je bilo jasno, da je Tjaša njena ljubljenka. Ko se je Tjaša rodila, je Petra cvetela od sreče. Ko pa je tri leta kasneje prišel na svet Jure, se je nekaj v njej zaprlo. Nikoli ni bila do njega kruta ali neprijazna – a topline, ki jo je imela za Tjašo, za Jureta ni bilo.
Spomnim se, kako sem nekoč Petri previdno rekla: »Veš, Jure potrebuje več tvoje pozornosti. Zdi se mi, da ga pogosto spregledaš.«
Petra me je ostro pogledala: »Mama, ne vmešavaj se. Vem, kaj delam.«
Od takrat naprej sem bila tiho. A bolečina v meni je rasla. Vsakič, ko sem prišla na obisk in videla Jureta, ki se trudi pritegniti materino pozornost – s sliko, ki jo je narisal v vrtcu, z dobrimi ocenami v šoli ali preprosto s tem, da ji je prinesel čaj – in vsakič, ko ga je Petra le bežno pohvalila ali celo prezrla, me je stisnilo pri srcu.
Tjaša je bila vedno tista, ki je dobila novo kolo za rojstni dan, medtem ko je Jure dobil rabljeno. Tjaša je hodila na balet in angleščino, Jure pa si je moral sam najti pot do nogometnega kluba. In čeprav sem se trudila biti pravična babica – oba sem peljala na sladoled, obema sem kupila darila za rojstni dan – sem čutila, da to ni dovolj.
Nekega dne sem Jureta našla na vrtu za hišo. Sedel je na gugalnici in gledal v tla.
»Jure, kaj pa je?« sem ga vprašala.
Pogledal me je s tistimi velikimi rjavimi očmi: »Babica, a ti misliš, da sem slab? Da nisem dovolj dober za mami?«
Solze so mi zalile oči. Prijela sem ga za roko in mu rekla: »Ti si čudovit fant. Tvoja mama te ima rada – samo včasih ne zna tega pokazati.«
A v sebi sem vedela, da lažem. Petra ga ima rada – a ne tako kot Tjašo. In to Jure čuti vsak dan.
Z možem Francem sva se o tem pogosto pogovarjala. On je bil bolj pragmatičen: »Pusti jih. Vsaka družina ima svoje probleme. Ne moreš rešiti vsega.«
A jaz nisem mogla spati ponoči. V mislih sem premlevala vse trenutke iz Petrinega otroštva. Ali sem tudi jaz kdaj naredila razliko med njo in njenim bratom? Ali sem ji dala slab zgled? Ali bi morala bolj vztrajati pri pogovoru z njo?
Pred nekaj meseci se je zgodilo nekaj, kar me še danes preganja. Petra je organizirala rojstnodnevno zabavo za Tjašo – povabila je vse njene prijatelje iz šole, naročila torto iz Ljubljane in ji kupila nov telefon. Jure pa je tisti dan sedel v svoji sobi in risal stripe. Nihče ga ni povabil k praznovanju.
Ko sem to videla, sem prvič po dolgih letih izgubila potrpljenje.
»Petra!« sem zavpila v kuhinji. »Kaj delaš? Zakaj Jureta vedno puščaš ob strani? Saj sta oba tvoja otroka!«
Petra me je pogledala z ledenim pogledom: »Mama, ne razumeš. Tjaša me potrebuje bolj. Jure se bo že znašel.«
»Ne bo se znašel!« sem skoraj zakričala. »S tem mu delaš krivico!«
Tisti večer sem odšla domov prej kot običajno. V avtu sem jokala kot otrok.
Od takrat naprej so bili moji obiski redkejši. Petra mi ni več pošiljala slik otrok ali me vabila na kosilo ob nedeljah. Čutila sem, da izgubljam stik z vnukoma – in z lastno hčerjo.
Pred nekaj tedni me je poklical Jure. Njegov glas je bil tih: »Babica, a lahko pridem k tebi za vikend? Doma se ne počutim dobro.«
Seveda sem ga sprejela odprtih rok. Ko sva sedela na kavču in pila kakav, mi je povedal: »Včasih si želim, da bi bil nekdo drug. Da bi bil bolj podoben Tjaši.«
Objela sem ga in mu rekla: »Nikoli ne smeš misliti tako. Ti si edinstven in dragocen.«
A v sebi sem vedela: škoda je že narejena.
Zdaj sedim tukaj in pišem te besede v upanju, da jih bo kdo prebral in razumel mojo bolečino. Ali bi lahko kaj spremenila? Bi morala bolj vztrajati pri Petri? Bi lahko preprečila to razpoko v naši družini?
Včasih ponoči poslušam dež in si zastavljam isto vprašanje: »Ali lahko ena napačna ljubezen uniči celo družino? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«