Ko ljubezen dobi ceno: Zgodba o Ani in Mateju
»Ana, mislim, da bi bilo pošteno, če mi povrneš vsaj polovico vsega, kar sem v teh letih vložil v najin dom,« je Matej izrekel skoraj mimogrede, kot bi govoril o nakupu kruha. Sedela sva za kuhinjsko mizo, kjer sva nekoč skupaj reševala križanke in sanjala o prihodnosti. Zdaj pa je bila med nama ledena tišina, ki jo je prekinil le tiktak stenske ure.
»Kaj?« sem komaj izdavila. »Kako misliš – povrnem? Saj sva bila družina!«
Matej je pogledal stran. »Vem, ampak… Veš, Ana, ti si bila doma z otroki, jaz pa sem vse financiral. Zdaj, ko greva narazen, bi bilo prav, da se to nekako izravna.«
V meni se je nekaj zlomilo. Vse tiste neprespane noči, ko sem dojila Nejca in tolažila Evo ob njenih prvih strahovih pred šolo. Vsi trenutki, ko sem odložila svoj magisterij iz biologije in sprejela delo v vrtcu za polovični delovni čas, ker je bilo treba nekoga doma. Vse to – zdaj naj bi imelo ceno?
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odmevale Matejeve besede. Spomnila sem se, kako sva se spoznala na pohodu na Triglav. Bil je zabaven, poln načrtov. Obljubil mi je, da bova skupaj ustvarila topel dom. In res sva ga – a zdaj je ta dom postal predmet obračuna.
Naslednji dan sem poklicala svojo mamo. »Mami, Matej hoče denar nazaj. Pravi, da sem jaz kriva, ker nisem več prispevala.«
Mama je vzdihnila: »Ana, včasih moški pozabijo, kaj pomeni biti družina. Ampak ti si dala vse od sebe.«
V službi sem bila odsotna. Otroci so me vlekli za rokav, a jaz sem bila daleč stran. Ko sem zvečer sedela ob Evi in ji pomagala pri nalogi iz matematike, me je vprašala: »Mami, boš ti še vedno tukaj?«
Stisnila sem jo k sebi. »Vedno bom tukaj zate.«
Matej je začel zbirati račune. Prinesel mi je celo Excelovo tabelo – stroški hrane, elektrike, počitnic na morju v Izoli… Vsaka postavka je imela svojo številko. »To ni osebno, Ana. Samo pošteno mora biti.«
Pošteno? Je pošteno, da nekdo meri ljubezen v evrih? Da se deset let skupnega življenja razdrobi na položnice?
Začela sem dvomiti vase. Morda res nisem dovolj prispevala? Morda bi morala vztrajati pri svoji karieri? Spomnila sem se prijateljice Tine, ki je vedno govorila: »Ana, ne pusti službe zaradi otrok!« Takrat sem ji zamerila – zdaj pa sem razumela njen strah.
Nekega večera sem zbrala pogum in poklicala odvetnico. »Gospa Ana, zakon ni podjetje. Vaše delo doma ima vrednost – tudi če ni na računu.«
A Matej ni popustil. Začel je pritiskati tudi na otroke: »Povej mami, naj mi pomaga plačati stroške! Saj si tudi ti jedla in nosila oblačila.«
Nejc je jokal: »Mami, ali moram jaz dati atiju denar?«
Takrat sem vedela: dovolj je bilo poniževanja.
Zbrala sem otroke in jim povedala: »Ničesar niste dolžni nikomur. Ljubezen ni računica.«
Matej je odšel k svoji sestri v Celje. Hiša je bila nenadoma tiha – a tudi lažja. Prvič po dolgem času sem zadihala s polnimi pljuči.
Začela sem iskati novo službo – tokrat v laboratoriju na Biotehniški fakulteti. Ni bilo lahko – konkurenca je bila huda in samozavest na dnu. A vsak dan sem si ponavljala: »Vredna si več kot Excelova tabela.«
Otroci so pogrešali očeta. Eva je pisala pisma: »Ati, zakaj ne prideš domov?« Matej ji ni odgovarjal.
Soseda Marija me je ustavila pred blokom: »Ana, slišala sem… Če kaj potrebuješ, povej.«
Prvič v življenju sem sprejela pomoč – Marija mi je prinesla domače jajce in kruh. Ni šlo za hrano – šlo je za občutek skupnosti.
Po nekaj mesecih so se stvari začele postavljati na svoje mesto. Delo v laboratoriju me je napolnjevalo z novo energijo. Otroka sta postajala bolj mirna. Matej pa je še vedno vztrajal pri svojem – a zdaj prek odvetnikov.
Na sodišču sem prvič jasno povedala: »Bila sem mama, gospodinja in partnerka. Moje delo ima vrednost – čeprav ni bilo nikoli plačano.« Sodnica me je pogledala s toplino v očeh.
Ko sem tisti večer sedela sama v kuhinji in pila čaj iz skodelice z napisom ‚Najboljša mama‘, sem razmišljala o vseh ženskah v Sloveniji, ki so žrtvovale svoje sanje zaradi družine – in potem ostale same.
»Je res prav, da ljubezen dobi ceno? Ali smo res samo seštevek računov in položnic?«
Kaj vi mislite?