Ko je zares gospodar mojega življenja?

»Torej, dogovorili smo se? Ana, vzemi ta kredit,« je rekla tašča in me pogledala s tistim hladnim pogledom, ki ga poznam že od prvega dne, ko sem prestopila prag njihove hiše v Šiški. Vsi so sedeli okoli mize: mož Luka, njegov oče Jože in tašča Marija. Nihče ni čakal na moj odgovor. Luka je gledal v tla, Jože je brskal po telefonu. Samo jaz sem sedela tam, z rokami v naročju, in čutila, kako mi srce razbija v prsih.

»Ampak…« sem začela, a me je Marija prekinila: »Saj veš, da je to najboljša rešitev. Luka ima preveč drugih obveznosti. Ti imaš redno službo v lekarni, banka bo odobrila kredit na tvoje ime. Saj si del družine, mar ne?«

V tistem trenutku sem se zavedla, da nisem del družine. Bila sem nekdo, ki ga uporabljajo za reševanje njihovih težav. Bila sem tista, ki bo podpisala kredit za prenovo hiše, v kateri nikoli nisem smela odločati niti o barvi zaves.

Poroka z Luko je bila moja mladostna norost. Pri devetnajstih sem verjela v ljubezen, v skupno prihodnost, v to, da bova skupaj ustvarila nekaj svojega. A kmalu po poroki sem dojela, da sem se poročila z njim in z njegovo družino. Vsak moj korak je bil pod drobnogledom: »Ana, zakaj si kupila to mleko? Zakaj nisi skuhala juhe kot jaz? Zakaj si tako pozna prišla iz službe?«

Luka ni znal postaviti meje. Vedno je rekel: »Veš, mama misli samo dobro.« A jaz sem čutila, kako izginjam. Vsak dan malo bolj.

Tistega večera po »kreditnem sestanku« sem sedela na postelji in gledala kovček pod posteljo. Mama mi je vedno govorila: »Ana, nikoli ne pusti, da te kdo pohodi.« A jaz sem dovolila vse. Zaradi miru. Zaradi Luko. Zaradi upanja, da se bo kaj spremenilo.

Naslednje jutro sem šla v službo kot običajno. V lekarni na Tržaški so me čakale stranke s svojimi zgodbami in bolečinami. Gospa Zdenka mi je tiho zaupala: »Ana, ti si vedno tako prijazna. Upam, da si tudi doma srečna.« Skoraj bi zajokala.

Ko sem se vrnila domov, so me čakali novi očitki: »Zakaj nisi kupila kruha? Zakaj nisi pokosila trate? Luka je utrujen!«

Nisem več zdržala. Tisto noč sem spakirala kovček. Luka je spal kot otrok. Pogledala sem ga in se vprašala: ali me sploh vidi? Ali ve, kdo sem?

Zjutraj sem stopila v kuhinjo s kovčkom v roki. Marija me je pogledala in rekla: »Kam pa misliš iti? Saj še nismo podpisali kredita!«

»Ne bom podpisala ničesar več. Ne bom več živela tukaj.«

Luka se je prebudil in pritekel za mano: »Ana, prosim… Saj veš, da mama misli dobro…«

»Luka, kdaj boš ti mislil name? Kdaj boš stal za mano?«

Nisem čakala odgovora. Poklicala sem mamo in ji povedala vse. Prišla je ponosno in tiho kot vedno. Objela me je in rekla: »Ana, dom ni tam, kjer te ne spoštujejo.«

Prvi dnevi doma so bili težki. Mama me je gledala s skrbjo in ljubeznijo. Včasih sva sedeli ob kavi in molčali. Včasih sem jokala v blazino.

Luka mi je pisal dolga sporočila: »Prosim, vrni se. Mama obljublja, da bo drugače.« A vedela sem, da se ne bo nič spremenilo.

V službi so opazili spremembo na meni. Farmacevtka Mojca mi je rekla: »Ana, pogumna si. Malo nas ima pogum oditi.«

Vsak dan sem gradila novo sebe. Počasi sem začela verjeti, da si zaslužim več kot biti nekdo drug za tuje ljudi.

Po nekaj mesecih me je Luka prosil za srečanje v Tivoliju. Sedela sva na klopci pod kostanji.

»Ana… Saj veš, da te imam rad… Ampak brez mame ne znam živeti.«

Pogledala sem ga in prvič po dolgem času začutila mir: »Luka, jaz pa brez sebe ne znam več živeti.«

Danes živim z mamo v majhnem stanovanju v Mostah. Ni lahko – plačujem najemnino, pomagam mami z njenimi zdravili in včasih ponoči še vedno sanjam tisto hišo v Šiški.

Ampak zdaj vem: moj glas šteje. In čeprav me še vedno boli izguba ljubezni in iluzij o družini, vem, da sem naredila prav.

Se kdaj vprašate, koliko časa bi še ostali tam, kjer vas nihče ne sliši? Kdaj ste nazadnje rekli »dovolj«?