Ko je tretji postal preveč: Razpad naše družine zaradi (ne)pričakovane nosečnosti

»Ne moreš biti resna, Tanja!« Marko je zrl vame z očmi, v katerih sem prvič po dvanajstih letih začutila ledeno praznino. V rokah sem stiskala test nosečnosti, ki sem ga še pred nekaj minutami skrivala za hrbtom, prepričana, da bo to trenutek veselja. »Marko, to je najina družina…« sem zašepetala, a me je prekinil z dvignjeno roko. »Dovolj! Saj veš, da komaj shajava s tem, kar imava. Dva otroka sta dovolj!«

V tistem trenutku se mi je svet sesul. Vse skrbi, ki sem jih potiskala na stran – položnice, krediti, Markova izguba službe pred dvema letoma, moje nočne izmene v trgovini – so se zgrnile name kot plaz. A kljub vsemu sem verjela, da bova skupaj zmogla. Vedno sva zmogla. Vsaj tako sem mislila.

Tisti večer sem sedela na kavču in poslušala, kako Marko v kuhinji besno pomiva posodo. Otroka, Anja in Luka, sta že spala. V glavi sem vrtela najin pogovor znova in znova. »Zakaj si mi to naredila? Saj veš, da nimava več prostora!« je rekel. »Nisem ti nič naredila. To je najin otrok!« sem mu odgovorila s tresočim glasom.

Naslednje dni je med nama vladala tišina. Marko je hodil spat na kavč, jaz pa sem ponoči jokala v blazino. V službi sem bila kot robot – prijazna do strank, a znotraj prazna. Moja sodelavka Mateja me je nekega dne prijela za roko: »Tanja, kaj je narobe? Si bolna?« Samo odkima sem in se zlagala, da imam virozo.

Ko sem končno zbrala pogum in povedala mami, me je pogledala s tistim znanim izrazom razočaranja: »Tanja, saj nisi resna… Saj komaj shajaš z dvema! Kaj boš pa zdaj?« Oče je molčal in gledal skozi okno. Vedela sem, da mi ne bo nihče stal ob strani.

Marko se je začel vračati domov vedno kasneje. Po večerji je izginil iz stanovanja in se vračal šele ponoči. Nekega dne sem ga vprašala: »Kje si bil?« Samo skomignil je z rameni: »Pri Borutu na pivu.«

Vse bolj sem čutila, da se oddaljujeva. Otroka sta začela spraševati: »Mami, zakaj ati spi v dnevni sobi?« Nisem znala odgovoriti. Počutila sem se kot neuspešna mama in žena.

Nekega petka je Marko prišel domov prej kot običajno. Usedel se je za mizo in rekel: »Tanja, ne morem več. Nočem še enega otroka. Ne bom ga mogel imeti rad.«

Zamrznila sem. »Kaj to pomeni?«

»Pomeni… da grem.«

V trenutku se mi je stemnilo pred očmi. Slišala sem le še lasten dih in srce, ki mi je razbijalo v prsih. Marko je vstal, vzel torbo in odšel. Brez objema, brez pogleda nazaj.

Tisto noč nisem spala. Zjutraj sem otrokom rekla, da je ati moral na službeno potovanje. Lagala sem jim prvič v življenju.

Dnevi so postali dolgi in težki. V službi so me opazovali s pomilovanjem – vsi so vedeli, kaj se dogaja. Mateja mi je prinesla čokolado in rekla: »Če rabiš pomoč…« A nisem hotela biti breme nikomur.

Ko so se začeli pojavljati trebušček in vprašanja sosedov – »A bo še en? Kako pa boš zmogla sama?« – sem se naučila nasmehniti in reči: »Bo že nekako.«

Marko se ni oglasil več tednov. Otroka sta ga pogrešala in vsak večer sta me spraševala: »Kdaj pride ati domov?« Nisem imela odgovora.

Nekega dne me je poklicala socialna delavka: »Gospa Novak, ali ste že razmišljali o pomoči? Lahko vam uredimo svetovanje.« Zavrnila sem jo – preveč ponosna ali pa preveč prestrašena.

Ko se je rodil Timotej, sem bila sama v porodnišnici. Mami ni bilo zraven; rekla je, da ima preveč dela na vrtu. Marko ni prišel niti pogledat sina.

Prve mesece sem bila kot avtomat – hranila dojenčka, vozila Anjo v vrtec, Luko v šolo, ponoči delala izmenično v trgovini in čistila stopnišča po blokih za nekaj dodatnih evrov.

Nekega večera me je Luka vprašal: »Mami, a nas imaš še rada? Zdaj ko imaš dojenčka?« Objela sem ga in mu obljubila: »Vedno vas bom imela rada – vse tri.«

A ko so otroci zaspali, sem sedela na balkonu in jokala v tišino ljubljanske noči. Spraševala sem se: Zakaj družba vedno krivi žensko? Zakaj moram jaz nositi breme odločitve za življenje?

Po enem letu sem končno sprejela pomoč Mateje in šla na skupino za samohranilke. Tam sem prvič spregovorila na glas: »Bojim se prihodnosti. Bojim se biti sama.« Ena od žensk mi je rekla: »Nisi sama. Mi smo tukaj.«

Danes minevajo tri leta od tistega dne, ko je Marko odšel. Timotej hodi v vrtec, Anja že piše prve pesmi, Luka igra nogomet pri Olimpiji. Še vedno delam dve službi in še vedno ponoči jokam občasno v blazino.

Ampak zdaj vem: nisem kriva jaz. In nisem sama.

Včasih se vprašam – koliko žensk še vedno molči doma za štirimi stenami? Koliko nas nosi breme odločitev namesto moških? Bi vi ravnale drugače?