Ko je tretji otrok postal preveč: Moja pot skozi razpad družine

»Ne moreš biti resna, Tanja!« Marko je z roko udaril po kuhinjski mizi, da so kozarci zazvončkljali. V tistem trenutku sem vedela, da se je nekaj v njem zlomilo. Stala sem pred njim, v rokah sem držala test nosečnosti, na katerem sta se jasno bledele dve črtici. »Marko, prosim… Saj veš, da si tudi ti vedno govoril, da si želiš veliko družino,« sem šepnila, a moj glas je bil komaj slišen.

Vse odkar sva se pred desetimi leti preselila v to staro hišo na obrobju Ljubljane, sva sanjala o tem, kako bova napolnila sobe z otroškim smehom. Prva dva otroka, Žiga in Neža, sta bila najina sreča in najin ponos. Vse sva jima želela dati – boljše otroštvo, kot sva ga imela midva. A življenje ni bilo vedno lahko. Marko je delal v gradbeništvu, jaz sem bila zaposlena kot vzgojiteljica v vrtcu. Plače so bile skromne, a nekako sva shajala.

Ko sem izvedela za tretjo nosečnost, sem bila najprej prestrašena, potem pa presenetljivo srečna. Zdelo se mi je, da bo ta otrok zaokrožil našo družino. Toda Marko ni delil mojega navdušenja. »Tanja, komaj shajava! Kje boš pa zdaj našla čas za še enega? In denar? Saj veš, da so mi v službi grozili z odpuščanjem!«

Nisem vedela, kaj naj rečem. V meni je raslo življenje in hkrati je v meni rasel strah. V službi so mi sodelavke čestitale, a v meni je tlelo nekaj temnega. Doma je bilo vse bolj napeto. Marko je postal tih in odsoten. Zvečer je dolgo buljil v televizijo ali pa je šel ven s prijatelji. Pogosto se je vračal pozno ponoči in dišal po pivu.

Nekega večera sem ga vprašala: »Marko, ali me še ljubiš?« Pogledal me je s tistim praznim pogledom in rekel: »Ne vem več.«

Tiste noči nisem spala. Poslušala sem Žigovo tiho smrčanje iz sosednje sobe in Nežino mrmranje v spanju. V trebuhu sem čutila rahle sunke – moj tretji otrok se je oglašal. Solze so mi polzele po licih.

Naslednji teden je Marko spakiral kovček. »Ne morem več, Tanja. Preveč je vsega. Rabiš nekoga boljšega od mene.« Vrata so se zaloputnila in ostala sem sama z dvema otrokoma in enim pod srcem.

Mama me je klicala vsak dan: »Tanja, ne smeš obupati! Otroci te potrebujejo!« A njene besede so mi zvenele prazno. Bila sem izmučena od skrbi in dela. V vrtcu sem morala skrivati solze pred otroki in sodelavkami. Doma sem se trudila biti močna zaradi Žige in Neže.

Finančno je postalo nevzdržno. Marko je pošiljal nekaj malega preživnine, a to ni bilo dovolj niti za položnice. Počutila sem se kot neuspeh – kot ženska, ki ni znala obdržati moža in družine skupaj.

Soseda Marija mi je nekoč prinesla lonec juhe in rekla: »Veš, Tanja, nisi edina. Moj mož me je tudi pustil, ko sem bila noseča z drugim.« Prvič po dolgem času sem se nasmehnila.

Otroka sta začela spraševati: »Kdaj pride oči domov? Zakaj ne greva več skupaj na izlet?« Nisem znala odgovoriti. Samo objela sem ju in rekla: »Oči vas ima rad, ampak zdaj živi drugje.«

Včasih sem ponoči sedela na kavču in premišljevala o vseh trenutkih sreče in bolečine z Markom. Spomnila sem se najine prve skupne noči v tej hiši, ko sva sanjala o prihodnosti. Kje sva izgubila pot? Je bila res tretja nosečnost tista kaplja čez rob ali sva že prej razpadala?

Ko se je rodil Jan, moj tretji otrok, sem bila v porodnišnici sama. Mama mi je prinesla rože in Žiga ter Neža sta me objela tako močno, da me je zabolelo srce od ljubezni in žalosti hkrati.

Prvi meseci z dojenčkom so bili peklenski. Noči brez spanja, jokanje, skrbi za starejša otroka in nenehna borba s položnicami. Včasih sem si želela samo izginiti – za eno uro miru brez odgovornosti.

A potem so prišli trenutki, ko me je Jan pogledal s tistimi velikimi očmi ali ko sta Žiga in Neža skupaj risala risbice za bratca. Takrat sem vedela: zaradi njih moram vztrajati.

Počasi sem začela sprejemati novo realnost. Prijavila sem se na dodatno izobraževanje za delo z otroki s posebnimi potrebami – upala sem na boljšo službo. Sodelavke so mi pomagale z oblačili za dojenčka in nekaj starimi igračami.

Marko se je redko oglasil. Ko je prišel na obisk, je bil neroden in tih. Otroka sta ga gledala z velikimi očmi – pogrešala sta ga, a nista več vedela, kako naj bosta z njim.

Včasih sem ga vprašala: »Zakaj si odšel? Zakaj nisi poskusil še enkrat?« Vedno je samo skomignil z rameni ali rekel: »Nisem bil dovolj močan.«

Danes mineva leto dni odkar sem ostala sama. Ni lahko – vsak dan znova se borim za nasmeh na obrazu svojih otrok in za nekaj miru v srcu. Še vedno boli, ko vidim cele družine na igrišču ali ko Žiga vpraša: »Mami, bo oči še kdaj živel z nami?«

A naučila sem se nekaj pomembnega: tudi če te življenje zlomi, lahko iz drobcev sestaviš nekaj novega – mogoče celo lepšega.

Včasih ponoči še vedno premišljujem: Je bila moja želja po veliki družini sebična? Bi morala prej opaziti razpoke v najinem zakonu? Kaj bi vi storili na mojem mestu?