Ko je ta, ki odloča o mojem življenju?

»Maja, a boš ti še dolgo gledala skozi okno ali boš končno pomagala pri kosilu?« Glas gospe Marjete, moje tašče, je zarezal skozi tišino kuhinje. V rokah sem še vedno držala olupljen krompir, a v resnici sem bila daleč stran – v mislih sem bežala iz te hiše, kjer sem postajala vse bolj nevidna.

Ko sem pred tremi leti spoznala Matica na študentski zabavi v Ljubljani, si nisem predstavljala, da bom nekoč živela na njegovem domačem dvorišču v vasi pri Grosupljem. Takrat se mi je zdelo romantično: on, prijazen fant z iskrenimi očmi, ki je vedno govoril o tem, kako si želi ostati blizu narave in pomagati staršem na kmetiji. Jaz, mestno dekle iz Kamnika, sem bila pripravljena na novo poglavje – mislila sem, da bova skupaj ustvarila nekaj svojega.

A življenje na kmetiji ni bilo tako idilično, kot sem si predstavljala. Prvi meseci so bili polni prilagajanja: zgodnja vstajanja, delo na vrtu, nenehno kuhanje in čiščenje. Matic je bil pogosto zunaj z očetom Francetom, jaz pa sem večino časa preživela z Marjeto. Sprva sem si želela njene potrditve – pohvale za dobro skuhano juho ali lepo pospravljeno kuhinjo. A ona je bila vedno zadržana, skoraj hladna. »Pri nas se dela tako, kot smo vedno delali,« mi je rekla že prvi teden. »Če želiš biti del družine, se boš morala navaditi.«

Matic me je tolažil: »Daj ji čas, veš kakšna je moja mama.« A čas ni prinesel ničesar dobrega. Počasi sem začela izgubljati občutek zase. Vsaka odločitev – od tega, kaj bomo jedli do tega, kako bomo prepleskali hodnik – je bila sprejeta brez mene. »Maja, ti si še nova tukaj,« mi je nekoč rekla Marjeta. »Pusti to meni in Francetu.«

Najhuje pa je bilo tistega večera, ko smo sedeli za mizo in je Marjeta rekla: »Matic, razmišljala sva s tvojim očetom… Hiša je stara in potrebuje obnovo. Kaj če bi vsi skupaj vzeli kredit? Tako bi lahko uredili še zgornje nadstropje za vas dva.«

Srce mi je začelo razbijati. Kredit? Skupaj? Brez da bi me sploh vprašali? Pogledala sem Matica, ki je le prikimal: »Ja, to bi bilo super.«

»Kaj pa Maja?« sem komaj izdavila.

Marjeta me je pogledala s tistim svojim hladnim nasmeškom: »Saj si del družine, kajne? Saj ti ni težko pomagati.«

V tistem trenutku sem dojela: v tej hiši nisem Maja. Sem samo ‚žena od Matica‘, nekdo, ki pomaga in molči. Moje sanje o skupnem domu so se razblinile kot megla nad poljem.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Saj si del družine.« Ampak zakaj potem nimam glasu? Zakaj nihče ne vpraša mene? Zakaj so vse moje želje in strahovi nepomembni?

Naslednje jutro sem šla na sprehod do gozda za hišo. Poklicala sem svojo mamo. »Mami… ne vem več, če zmorem. Počutim se kot senca.« Njena tišina na drugi strani telefona me je zabolela bolj kot karkoli drugega.

»Pridi domov, Maja. Nič ni narobe s tem, če priznaš, da ti ni dobro.«

Vrnila sem se v hišo in prvič po dolgem času pogledala Marjeto naravnost v oči: »Ne bom podpisala kredita. Ne želim več živeti tako.«

Nastala je tišina. France je odložil časopis. Matic me je pogledal presenečeno: »Maja… saj bova skupaj zmogla.«

»Ne gre za kredit! Gre za to, da me nihče ne sliši!« sem skoraj zakričala.

Marjeta je vstala: »Če ti ni prav, lahko greš.«

In sem šla.

Spakirala sem kovček in se odpeljala domov k mami v Kamnik. Prvi dnevi so bili grozni – občutek poraza in sramu me je dušil. Kaj bodo rekli sosedje? Kaj bo rekel moj oče? Kaj bo rekel Matic?

A počasi sem začela dihati. Vsak dan malo bolj. Prijateljice so me povabile na kavo v Ljubljano. Mama mi je skuhala najljubšo juho in me objela brez besed.

Matic me je klical vsak dan. Najprej jezno: »Kako si lahko šla?« Potem žalostno: »Pogrešam te.« In nazadnje obupano: »Vrni se.«

A jaz nisem več tista Maja izpred treh let. Zdaj vem, da si zaslužim več kot biti nevidna v lastnem življenju.

Včasih ponoči še vedno slišim Marjetin glas: »Saj si del družine.« In se vprašam – koliko žensk v Sloveniji živi tako kot jaz? Koliko nas še vedno molči in upa na spremembo?

Bi vi ostali ali bi šli? Je vredno žrtvovati sebe za mir v hiši drugih?