Ko je sinova žena zašepetala: „Pomislite na vnuke“ – sem vedela, da gre za moje stanovanje

»Pomislite na vnuke, Marija,« je šepnila Petra in me pogledala naravnost v oči. Njene besede so bile mehke, skorajda prijazne, a v njih sem začutila nekaj ostrega, nekaj, kar me je zabolelo globlje kot bi si kdaj mislila. Zunaj je deževalo, dežne kaplje so polzele po oknih mojega stanovanja v Šiški, v dnevni sobi pa je odmeval smeh mojih dveh vnukov. Sin Matej se je z njima igral z avtomobilčki, jaz pa sem sedela za mizo, kjer so še stale prazne krožnike od nedeljskega kosila.

»Seveda mislim na vnuke,« sem tiho odgovorila in pogledala v skodelico kave pred sabo. Roke so se mi rahlo tresle. Vedela sem, kam meri. Ni šlo za otroke. Šlo je za moje stanovanje. Za tistih 68 kvadratov, ki sem jih s pokojnim možem gradila več kot trideset let. Za dom, kjer sem vzgajala sina, kjer so še vedno na steni njegove otroške risbe in kjer še vedno diši po domačem kruhu.

Petra je sedela nasproti mene, elegantna kot vedno, s skrbno urejenimi nohti in hladnim nasmehom. »Veš, Marija, zdaj ko so otroci večji in Matej dela toliko nadur… Saj veš, kako težko je danes mladim. Mi dva si res želiva več prostora. Otroci potrebujejo svojo sobo.«

Zazrla sem se v njene oči in prvič v življenju začutila, da me ne vidi kot mamo svojega moža ali babico svojih otrok – ampak kot oviro. Kot nekoga, ki zaseda prostor, ki bi moral pripadati njej in njeni družini.

»Ampak to je moj dom, Petra. Tukaj sem preživela vse svoje življenje.«

Petra je vzdihnila in se nagnila bližje. »Saj ne pravim zdaj takoj… Ampak mogoče bi lahko razmislila o domu za starejše? Tam bi imela družbo svojih let. Tukaj si sama.«

Sama. Ta beseda me je zadela kot klofuta. Res sem bila sama – odkar je Franc umrl pred tremi leti, so bili moji dnevi dolgi in tihi. Matej pride na obisk le ob nedeljah, Petra pa vedno gleda na uro. Vnuka sta moja edina radost.

»Ne vem…« sem začela, a me je prekinila.

»Marija, pomisli na vnuke. Saj si želiš zanje najboljše?«

V tistem trenutku sem začutila solze v očeh. Vsa leta sem žrtvovala zase in za družino – delala v tovarni tekstila, ponoči šivala domače zavese za sosedo iz tretjega nadstropja, da smo lahko Mateju kupili kolo. Zdaj pa naj bi vse to kar prepustila? Zaradi otrok? Ali zaradi nje?

Matej je prišel iz dnevne sobe s širokim nasmehom: »Mami, a imaš še kaj peciva? Otroka sta lačna.«

»Seveda imam,« sem rekla in vstala. Ko sem šla mimo Petre, sem začutila njen pogled na hrbtu – hladen in preračunljiv.

V kuhinji sem si dovolila nekaj solz. Spomnila sem se svojih staršev – kako so mi vedno govorili: »Družina je vse.« Ampak kaj pa če družina postane tvoja največja bolečina?

Tisto noč nisem spala. Premetavala sem se po postelji in poslušala dež na oknu. V glavi so mi odzvanjale Petrine besede: »Pomislite na vnuke.« Kaj pa če bi res šla v dom? Bi me sploh kdo obiskal? Bi bila tam srečnejša kot tukaj – med svojimi spomini?

Naslednji teden me je poklicala soseda Silva: »Marija, a si slišala? V naši ulici prodajajo dvosobno stanovanje! Mogoče bi ga Matej in Petra lahko kupila?«

Zasmejala sem se skozi solze: »Silva, oni hočejo moje stanovanje. Ne drugega.«

Silva je zavzdihnila: »Veš, danes mladi mislijo samo nase.«

A res? Je to res? Sem tudi jaz kdaj tako razmišljala o svojih starših?

V nedeljo so spet prišli na kosilo. Tokrat je Petra že med juho začela: »Marija, sva z Matejem razmišljala… Če bi ti šla v dom v Trnovem, bi lahko mi prevzeli stanovanje. Saj veš – otroka bosta imela vsak svojo sobo.«

Matej je molčal. Pogledal me je le enkrat – hitro in krivo.

»In kdo bo skrbel zame?« sem vprašala tiho.

Petra se je nasmehnila: »V domu imajo zdravnike in nego! Saj veš, kako hitro lahko padeš ali zboliš.«

Zagrizla sem se v ustnico. Vedno bolj sem imela občutek, da nisem več mama ali babica – ampak le še star človek z nepremičnino.

Tistega večera sem poklicala Mateja: »Sin moj… povej mi po pravici – si ti želiš mojega stanovanja?«

Na drugi strani je zavladala tišina.

»Mami… veš… težko nama je v najemu. Otroka nimata prostora… Ampak nočem te siliti.«

»Ampak Petra želi.«

»Petra misli na otroke.«

»Ali pa nase?«

Matej ni odgovoril.

Naslednje dni sem hodila po stanovanju in gledala fotografije na stenah – poročno sliko z Francem, Mateja kot dojenčka v mojem naročju, prvi šolski dan… Vse to naj bi pustila za sabo?

V trgovini me je ustavila znanka iz bloka: »Marija, a si slišala? Soseda iz četrtega nadstropja so otroci dali v dom in zdaj prodajajo njeno stanovanje!«

»In jo obiskujejo?«

»Pravijo, da redko.«

Tisto noč sem sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane. V srcu me je bolelo. Kaj pomeni biti mama? Ali pomeni žrtvovati vse – tudi svoj dom? Ali imam pravico reči ne?

Ko so naslednjo nedeljo spet prišli na obisk, sem jih pričakala z odločnostjo v glasu: »Stanovanje ostane moje dokler bom živa. Če želite več prostora – iščita drugje.«

Petra me je pogledala z ledenim pogledom. Matej je sklonil glavo.

Vem, da bo zdaj med nami tišina. A prvič po dolgem času čutim mir.

Morda bom res nekoč sama v domu za starejše – a vsaj vem, da nisem prodala svojih spominov za nekaj kvadratov več.

Povejte mi vi – ali smo starejši res samo še ovira mladim? Ali imamo pravico reči ne tudi svojim najbližjim?