Ko je sin zaprl vrata pred mano: Zgodba o izgubljeni bližini
»Ne rabiš prihajati vsak dan, mama!« je zakričal Marko, moj edini sin, preden je zaloputnil vrata pred mojim obrazom. V rokah sem držala lonec domače goveje juhe, ki sem jo skuhala zjutraj, kot vsak ponedeljek. V tistem trenutku sem obstala na hodniku njegovega bloka v Šiški, s tresočimi rokami in občutkom, da mi je nekdo iztrgal srce iz prsi.
Vse življenje sem posvetila Marku. Ko je bil še majhen, sva živela sama; njegov oče, Janez, je umrl v prometni nesreči, ko je bil Marko star komaj pet let. Od takrat sem bila zanj vse: mama, oče, prijateljica. Nikoli nisem dovolila, da bi mu karkoli manjkalo. Delala sem v trgovini na tržnici, vstajala ob petih zjutraj in ponoči šivala, samo da bi imel vse, kar potrebuje. Ko je bil bolan, sem spala ob njegovi postelji in mu brisala pot s čela. Ko je prvič padel s kolesom in si razbil koleno, sem ga nosila domov v naročju.
Zdaj pa stojim pred njegovimi vrati in poslušam tišino za njimi. Slišim le oddaljene glasove sosedov in vonj po cigaretah iz stopnišča. Lonec juhe mi postaja težak. Vem, da je notri tudi njegova žena, Petra. Nikoli me ni marala. Vedno je bila hladna do mene, kot da sem vsiljivka v njihovem življenju. Ko sta se poročila pred tremi leti v cerkvi na Brezjah, sem bila srečna – končno bo imel nekoga ob sebi. A že na poroki sem čutila njen odmik. Medtem ko sem jaz jokala od sreče, je ona komajda pogledala proti meni.
»Mama, ne moreš kar tako vdirati v najino življenje!« mi je Marko rekel že prejšnji teden, ko sem prinesla potico za praznike. »Petra si želi več zasebnosti.«
Zasebnosti? Saj sem samo želela pomagati! Vedno sem bila tam za Marka – zakaj bi zdaj bilo drugače? Saj sem njegova mama! Kdo bo skrbel zanj bolje kot jaz?
A danes… danes je bilo drugače. Njegov pogled ni bil več proseč ali utrujen – bil je trd. Kot da me ne potrebuje več. Kot da sem tujek.
Počasi sem se obrnila in odšla po stopnicah navzdol. Lonec juhe sem pustila na tleh pred vrati. Morda ga bo kasneje vzel noter.
Ko sem prišla domov v svoje majhno stanovanje v Mostah, sem sedla za mizo in gledala skozi okno na deževno Ljubljano. Spomnila sem se vseh let, ko sva bila z Markom sama – kako sva skupaj gledala risanke ob sobotah zjutraj, kako sva hodila na Rožnik in nabirala kostanj. Kako je stiskal mojo roko na prvi šolski dan.
Telefon je zazvonil – bila je moja sestra Anica.
»Marija, kaj pa ti je? Slišim te dihat kot parna lokomotiva.«
»Marko… me noče več videt.«
»Ah, no… Saj veš, kako so mladi danes. Pusti jima malo prostora.«
»Ampak jaz sem mu samo juho prinesla! Saj ni nič narobe s tem!«
»Mogoče pa res rabi malo miru s Petro. Saj veš… mlada sta še.«
Zvečer nisem mogla zaspati. Po glavi so mi rojile misli: Sem res tako vsiljiva? Sem šla predaleč? Ali pa je Petra tista, ki ga obrača proti meni?
Naslednji dan sem šla na tržnico po zelenjavo. Srečala sem sosedo Olgo.
»Marija, kaj si tako zamišljena?«
»Ah, nič… sin me ne mara več.«
»Saj veš, kako je – ko pridejo tašče v hišo, ni nikoli prav.«
»Ampak jaz nisem taka tašča! Samo pomagam radam.«
Olga me pogleda s tistim pogledom, ki pove več kot besede: »Včasih moramo znat spustit otroke iz gnezda.«
Doma sem sedela na kavču in gledala stare fotografije. Marko kot dojenček v mojem naročju. Marko na maturantskem plesu. Marko z diplomo iz strojništva. Vedno nasmejan – vedno ob meni.
Zvečer sem prejela sporočilo: »Mama, prosim te, ne prihajaj več nenapovedano. Če kaj potrebujem, ti bom povedal.«
Bolelo je bolj kot karkoli drugega v življenju. Bolj kot smrt moža ali osamljenost dolgih zimskih večerov.
Naslednje dni nisem šla nikamor. Kuhala sem samo zase – prvič po dvajsetih letih. Stanovanje je bilo tiho kot grob. Vsak zvok na hodniku me je predramil – morda pa pride Marko? Morda se bo premislil?
Nekega popoldneva me obišče Anica.
»Marija, moraš naprej živet zase! Ne moreš biti vedno samo mama.«
»Ampak kdo sem jaz brez Marka?«
»Si Marija! Si sestra, prijateljica… ženska!«
Te besede so mi ostale v glavi še dolgo potem, ko je odšla.
Začela sem hoditi na sprehode po Tivoliju. Prijavila sem se na tečaj slikanja v kulturnem domu. Počasi sem začela spoznavati nove ljudi – Mileno iz Viča, ki ima rada knjige; Toneta iz Šentvida, ki rad hodi v gore.
A vsakič ko grem mimo bloka v Šiški, pogledam gor k Markovemu oknu. Luč gori – morda sedita skupaj s Petro in gledata televizijo? Morda jesta mojo juho?
Včasih ponoči sanjam Marka kot otroka – kako me kliče: »Mama!« In potem se zbudim v temi in tišini.
Nekega dne dobim pismo: »Mama, oprosti za zadnjič. Potrebujem malo prostora s Petro. Rad te imam.«
Solze mi stečejo po licih – olajšanje in bolečina hkrati.
Morda res moram spustiti Marka iz gnezda. Morda moram najti sebe – ne samo kot mamo.
Ampak povejte mi vi: Kdaj veš, da si naredil dovolj? Kdaj je čas, da otroka res spustiš iz svojega življenja?