Ko je resnica postala sovražnik: Zgodba o razpadu družine

»Ne hodi več sem, mama,« je rekel Luka in vrata so se z glasnim pokom zaprla pred mojim obrazom. Njegove besede so mi še dolgo odzvanjale v ušesih, kot bi mi nekdo z nožem rezal po srcu. Stala sem na hodniku njegovega bloka v Šiški, v roki sem še vedno držala vrečko z domačimi piškoti, ki jih je imel kot otrok tako rad. Zunaj je pršelo, a dež ni mogel sprati solz, ki so mi polzele po licih.

»Kaj si pa naredila, da te je Luka tako nagnal?« me je kasneje vprašala soseda Marija, ko me je videla bledo in tresočo na klopci pred blokom. Nisem imela moči razložiti. Kako naj povem, da me je lastna snaha, Tjaša, obtožila kraje njenega nakita? Da je Luka verjel njej in ne meni? Da sem v enem samem popoldnevu izgubila sina, vnukinjo in občutek, da pripadam tej družini?

Vse se je začelo tisti vikend, ko sem pazila na malo Emo. Tjaša in Luka sta šla na izlet v Bohinj, jaz pa sem ostala z Emo v njunem stanovanju. Skupaj sva pekli piškote in risali mavrice po oknih. Ko sta se vrnila, je Tjaša takoj opazila, da manjka njen prstan. »Mama, si ga slučajno videla?« me je vprašala. »Nisem,« sem odgovorila iskreno. A njen pogled je bil že poln dvoma.

Naslednji dan me je Luka poklical. Njegov glas je bil napet: »Mama, Tjaša pravi, da si bila edina v stanovanju. Prstan je izginil. Prosim te, če ga imaš, ga vrni.«

»Luka, prisežem ti, da ga nimam! Nikoli ne bi vzela ničesar!« sem zajokala v slušalko.

A on je le hladno odvrnil: »Tjaša pravi drugače. Prosim te, ne prihajaj več k nam, dokler se stvar ne razjasni.«

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njegove besede. Kako lahko moj sin verjame taki laži? Saj sem mu bila vedno opora – ko ga je oče zapustil, ko je imel težave v šoli, ko ni imel denarja za študij. Vse sem dala zanj. In zdaj? Zdaj sem postala tatica v očeh lastnega otroka.

Dnevi so minevali v boleči tišini. Nihče me ni poklical. Ema me je pogrešala – to sem vedela – a Tjaša ji ni dovolila niti telefonskega pogovora z mano. V trgovini so me ljudje gledali postrani; govorice so hitro zaokrožile po soseski. »Si slišala za Olgo? Pravijo, da je nekaj ukradla pri sinu.«

Nekega večera sem zbrala pogum in poklicala Luko. »Prosim te, pridi k meni na kavo. Pogovoriva se kot človek s človekom.«

Prišel je, a ni sedel. Stal je pri vratih kot tujec.

»Luka, prosim te… Saj veš, da nikoli ne bi…«

Prekinil me je: »Mama, Tjaša pravi, da si bila edina v stanovanju. Prstan je bil dragocen spomin na njeno babico. Če ga imaš…«

»Nimam ga! Prisežem ti!«

Pogledal me je s tistim tujim pogledom in odšel brez besed.

Tisto noč sem prvič v življenju razmišljala o tem, da bi vse skupaj končala. Da bi preprosto izginila – komu bi sploh manjkala? A potem sem pomislila na Emo in na to, kako sva skupaj sadili rože na balkonu in se smejali ob risankah.

Nekega dne me je poklicala Marija: »Olga, pridi hitro dol! Nekaj se dogaja pri Luki!«

Stekla sem pred blok in zagledala policijski avto pred vhodom. Srce mi je razbijalo kot noro.

Kasneje sem izvedela: čistilka je našla prstan pod radiatorjem v dnevni sobi. Bil je tam ves čas – očitno ga je Ema med igro odložila in pozabila nanj.

Luka me je poklical šele čez tri dni.

»Mama… oprosti… Nisem vedel… Bil sem pod pritiskom… Tjaša… Saj veš…«

Njegov glas je bil tih in zlomljen.

»Luka…« sem rekla s tresočim glasom. »Veš, kaj boli najbolj? Da si verjel njej in ne meni.«

Zaslišala sem tiho ihtenje na drugi strani.

»Prosim te… Daj mi še eno priložnost… Ema te pogreša… Jaz te pogrešam…«

A nekaj v meni se je zlomilo tistega dne na hodniku pred njegovimi vrati. Ne morem pozabiti tistega pogleda – pogleda človeka, ki v meni vidi sovražnika.

Danes sedim sama v svoji kuhinji in gledam skozi okno na deževno Ljubljano. Piškoti ostajajo nedotaknjeni na mizi. Vem, da bo minilo veliko časa, preden bom spet lahko zaupala sinu – če sploh kdaj.

Se lahko družina res zaceli po takšni izdaji? Ali lahko ljubezen premaga dvom in laži? Ali pa ostane rana za vedno odprta?