Ko je moj sin rekel babici ‚mama‘: Razpoka v naši družini

»Mami, a lahko babico kličem mama?« Glas mojega petletnega sina Gala je zvenel nedolžno, a v meni je nekaj počilo. Sedela sem za kuhinjsko mizo, še vedno v službenih oblačilih, medtem ko je iz dnevne sobe dišalo po sveže pečenih piškotih. Moja tašča Marija je stala ob štedilniku in se pretvarjala, da ni slišala vprašanja. Jaz pa nisem mogla več molčati.

»Ne, Gal! Babica ni tvoja mama. Jaz sem tvoja mama!« sem izbruhnila bolj ostro, kot sem nameravala. V trenutku je v prostoru zavladala tišina. Gal me je pogledal s široko odprtimi očmi, Marija pa je otrpnila s kuhalnico v roki. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi tresejo roke. Vse, kar sem leta potiskala pod preprogo, je privrelo na površje.

Odkar sem diplomirala na ekonomski fakulteti v Ljubljani kot najboljša v letniku, sem mislila, da bom življenje obvladovala z isto lahkoto kot izpite. Hitro sem dobila službo v znani slovenski banki in se poročila z Markom, ki sem ga spoznala na študiju. Vse je šlo po načrtih – dokler nisva dobila Gala in dokler se ni Markova mama odločila, da bo vsak dan pri nas.

»Saj veš, da ti samo pomagam,« mi je vedno govorila Marija. »Ti si mlada, imaš kariero, jaz pa imam čas.« Sprva sem bila hvaležna. Res je bilo lažje, ko mi ni bilo treba skrbeti za kosilo ali varstvo. A kmalu sem začela opažati drobne spremembe: Gal je vedno pogosteje iskal babico namesto mene, ko je bil žalosten ali utrujen. Ko sem ga želela potolažiti, je stekel k njej. Ko sem ga vprašala, kaj si želi za rojstni dan, je rekel: »Kar babica ve.«

Marko je bil prepričan, da pretiravam. »Saj veš, da te ima rad. Samo rad ima tudi mamo. Pusti Mariji veselje.« Ampak mene so te besede bolele. Vsak dan sem se vračala iz službe v stanovanje, kjer so bile moje stvari premaknjene, moj otrok pa me je gledal kot tujko.

Tistega večera po Galovem vprašanju sem prvič jasno začutila: izgubila sem stik z lastnim otrokom. Ko je Marko prišel domov, sem mu povedala za dogodek.

»Ne morem več tako!« sem mu rekla s solzami v očeh. »Gal misli, da mu je babica mama! Kaj sploh še pomenim v tej hiši?«

Marko je zavzdihnil in pogledal stran. »Mogoče bi morala več časa preživeti z njim.«

»Kako naj ga imam več? Delo mi vzame ves dan!«

»Pa ga vzemi manj!«

Njegove besede so me zabolele kot klofuta. Vso noč nisem spala. Spraševala sem se, ali sem res slaba mama. Ali pa so pričakovanja do žensk v Sloveniji še vedno taka kot pri naših babicah: če delaš, si sebična; če si doma, si lena.

Naslednji dan sem Marijo prosila na pogovor. Sedli sva v dnevno sobo; ona s skodelico kave, jaz s stisnjenimi pestmi.

»Marija, morava se pogovoriti. Gal te ima zelo rad… Ampak jaz sem njegova mama. Prosim te, da me ne nadomeščaš pri stvareh, ki jih moram narediti jaz.«

Marija me je pogledala z žalostjo in rahlo zamero v očeh. »Nisem hotela nič slabega. Samo pomagam ti… Saj veš, kako je bilo meni težko z dvema otrokoma in možem alkoholikom.«

Za trenutek mi je postalo žal. Vedela sem za njeno težko mladost in kako zelo si želi biti del družine. A hkrati sem čutila, da moram postaviti meje.

»Razumem… Ampak Gal mora vedeti, kdo mu je mama.«

Marija ni nič rekla. Samo vstala je in odšla v kuhinjo.

Tisti teden sem se odločila vzeti dopust in preživeti več časa z Galom. Šla sva na Rožnik hranit veverice, skupaj sva pekla piškote (čeprav so bili bolj podobni kamenčkom), zvečer sva brala pravljice o Kekcu in Mojci Pokrajculji.

A vsakič, ko sva prišla domov in je Marija odprla vrata z nasmehom ter Galu ponudila topel objem in krof, sem začutila bodico ljubosumja.

Nekega dne sem slišala Gala reči: »Babica, ti si najboljša mama.«

Tokrat nisem izbruhnila. Samo sedla sem na kavč in zajokala. Marija me je opazovala iz kuhinje in prvič po dolgem času pristopila k meni.

»Veš… Tudi jaz sem včasih čutila tako do svoje tašče. Ampak otroci imajo veliko ljubezni za vse nas.«

Pogledala me je s toplino in prvič sem začutila iskreno povezanost med nama.

Zvečer mi je Marko rekel: »Vem, da ti ni lahko. Ampak Gal te potrebuje – ne popolne mame, ampak tebe.«

Od takrat naprej sem se trudila sprejeti pomoč brez občutka krivde ali tekmovalnosti. Naučila sem se prositi za čas zase in za čas z Galom – brez babice v ozadju.

Danes vem: ni pomembno, kdo speče najboljše piškote ali kdo zna najlepše pripovedovati pravljice. Pomembno je, da Gal ve, da ga imam rada – na svoj način.

Včasih pa se še vedno vprašam: Ali smo ženske v Sloveniji res lahko hkrati dobre mame in uspešne v službi? Ali pa nas bo vedno razjedal občutek krivde in tekmovalnosti? Kaj menite vi?