Ko je Marija prišla na obisk: Popoldne, ki je razbilo moj dom

»Ne, ne moreš vzeti tega!« sem skoraj zakričala, ko sem zagledala malega Tima, kako vleče mojo najljubšo porcelanasto figurico s police. Moja roka je bila prepočasna – figurica je že letela po zraku in se z glasnim pokom razletela po tleh. V istem trenutku sem zaslišala Marijin glas: »Saj je samo otrok, Neža, ne bodi tako stroga.«

Tisti popoldan se je začel povsem običajno. Sedela sem v kuhinji in pila kavo, ko je zazvonil telefon. Marija, moja prijateljica iz srednje šole, s katero sva se zadnja leta bolj redko slišali, me je prosila, če lahko pride na obisk s svojim šestletnim sinom Timom. »Saj veš, kako je – potrebujem malo družbe,« je rekla. Bila sem vesela, da se spet vidiva, in brez pomisleka privolila.

Ko sta prišla, sem jima pripravila sok in piškote. Tim je bil nemiren, a sem si mislila: »Fant je pač živahen.« Medtem ko sva z Marijo sedeli v dnevni sobi in obujali spomine na najine srednješolske dni v Celju, je Tim že raziskoval vsak kotiček stanovanja. Slišala sem ga v spalnici, potem v kopalnici. Vsake toliko sem ga opozorila: »Tim, pazi na stvari!« Marija pa se je le nasmehnila: »Pusti ga, saj nič ne bo.«

V meni se je nabiral nemir. Moj mož Jure je bil v službi in vedno mi je govoril, naj pazim na red v stanovanju. »Če hočeš goste, naj bodo kulturni,« je znal reči. Vedno sem bila tista, ki je skrbela za mir in red. Ko sem slišala pok iz dnevne sobe, sem vedela, da bo težko razložiti Juretu, zakaj je njegova babičina figurica zdaj le še kupček črepinj.

»Neža, res ni nič takega. Saj boš lahko kupila novo!« Marija me je skušala pomiriti. A jaz sem vedela, da ni šlo za denar – šlo je za spomin na Juretovo babico, ki ga je imel neizmerno rad. V meni se je začel nabirati občutek krivde in strahu pred tem, kaj bo rekel Jure.

Ko sta Marija in Tim odšla, sem pospravila črepinje in sedla za mizo. Roke so se mi tresle. Slišala sem ključ v vratih – Jure se je vrnil domov.

»Kaj pa je to?« Njegov pogled je obstal na prazni polici.

»Figurica… Tim jo je po nesreči razbil.«

Juretov obraz se je zatemnil. »Sem ti rekel! Vedno moraš povabiti ljudi, ki nimajo spoštovanja do tuje lastnine! Zakaj nisi pazila?«

V meni se je prebudil upor: »Marija ni hotela poslušati! Timu sem večkrat rekla naj pazi! Saj nisem jaz kriva!«

A Jure ni popustil: »Vedno si ti tista dobra duša, ki vsem odpira vrata. Potem pa jaz nosim posledice.«

Tisto noč nisva spregovorila niti besede več. Jure je šel spat na kavč.

Naslednji dan me je poklicala mama: »Neža, slišala sem od Jureta… Kaj se dogaja pri vas? Saj veš, da moraš postaviti meje!«

V meni so se prepletali občutki krivde in jeze. Zakaj sem vedno jaz tista, ki mora biti odgovorna za vse? Zakaj nihče ne razume, da sem samo želela biti prijazna?

Čez nekaj dni me je Marija poklicala: »Upam, da nisi huda name. Saj veš, otroci so otroci.«

»Marija, veš kaj? Ni šlo samo za figurico. Šlo je za spoštovanje. In za to, da si ti kot mama odgovorna za svojega sina.«

Na drugi strani tišina.

»Neža… oprosti. Nisem razumela.«

»Tudi jaz nisem razumela – sebe in svojih meja.«

Po tem pogovoru sem dolgo razmišljala o tem popoldnevu. O tem, kako pogosto ženske v Sloveniji nosimo breme miru v družini in skušamo ugajati vsem – možu, staršem, prijateljem – na koncu pa ostanemo same s svojo krivdo.

Jure mi še dolgo ni odpustil. Vsakič ko sva imela goste, me je pogledal z nezaupanjem. Marija se mi ni več oglasila.

Nekega večera sem sedela sama v kuhinji in gledala prazno polico. Spraševala sem se: ali bi morala biti bolj stroga? Ali bi morala zapreti vrata pred starimi prijateljstvi zaradi miru doma? Ali smo ženske res vedno odgovorne za vse posledice dobrosrčnosti?

Morda bi morala postaviti meje že prej. Morda bi morala poslušati sebe namesto drugih.

Ampak povejte mi vi – ali ste že kdaj občutili to težo krivde zaradi nečesa, kar ste storili iz prijaznosti? Kje pa vi postavite mejo med gostoljubnostjo in zaščito svojega doma?