Ko je Maja kričala name pred vsemi, me je iz stanovanja potegnila psička, ki je krvavela po tačkah

Zgrabila sem jo za oprsnico in jo potegnila k sebi, ker je pred blokom v Šiški stopila na razbito steklo. Na moji dlani je ostala topla, lepljiva sled krvi, ona pa je sunkovito potegnila z glavo proti cesti. Z LPP avtobusne postaje je zadonelo zaviranje, nekdo je zaklel, jaz pa sem stala z vrečko iz Mercatorja in s psom, ki sem ga poznala komaj tri dni. Če bi mi ušla iz rok, bi šla pod kolesa.

Pred tem sem imela drugačno vrsto nevarnosti. Ne take, ki jo slišiš v zaviranju, ampak take, ki ti razreže želodec v tišini. Po ločitvi sem ostala v stanovanju, ki je bilo preveliko in pretiho. Matej je odšel k novi, jaz pa sem ostala z dvema ključema in z občutkom, da sem vsem odveč. Včasih sem zvečer prižgala radio samo zato, da je nekdo govoril v kuhinji.

Tisto družinsko soboto pri Bojanovih starših v Kranju sem si rekla, da bom “normalna”. Da bom jedla potico, se smejala na pravi način in se ne bom zatikala v vprašanja tipa: “A si še sama?” V dnevni sobi je dišalo po pečenki in po tistih premočnih dišavah iz sveč, ki jih ima Maja vedno rada. Okna so bila zaprta, zunaj pa je padal moker sneg, ki je v čevljih naredil hladno brozgo.

Maja, moja svakinja, je priletela do mene, še preden sem odložila plašč. “Nina, ti boš pa danes pazila Tajo,” je rekla, kot da mi daje krožnik, ne pa otroka. Taja je imela štiri leta, energijo petih in navado, da je grizla svinčnike. Maja je že imela v roki kozarec vina in telefon. “Saj si itak sama, ti bo pasalo malo družbe.”

V meni se je nekaj skrčilo. Ne zato, ker Taje ne bi imela rada. Ampak zato, ker je bil njen ton ukaz. In ker je “sama” zvenelo kot etiketa, ki jo prilepiš na čelo.

“Ne morem,” sem rekla. Glas mi je bil tanek, ampak jasen. “Danes res ne. Slabo se počutim.”

Maja je najprej obstala, potem pa ji je obraz otrdel. “Aha. Se pravi, ti se lahko cmeriš zaradi ločitve, jaz pa ne smem pet minut na miru?”

Vsi so se obrnili. Bojan je utihnil sredi stavka. Njegova mama je stisnila ustnice. Matej ni bil tam, ampak njegova odsotnost je visela nad mizo kot mokra jakna.

“Ne gre za to,” sem poskusila. “Samo… ne želim.”

“Ne želiš?” je Maja skoraj zavpila. “Kakšna pa si ti ženska? Nobene odgovornosti. Samo zase znaš.”

Čutila sem, kako mi vročina sili v lica. V nosu me je zapekel vonj po alkoholu iz njenega kozarca in po prežgani skorji iz pečice. Taja se mi je držala za nogo, jaz pa sem bila naenkrat kot predmet, o katerem se govori, ne človek.

Takrat sem naredila prvo odločitev, ki je nisem mogla več vzeti nazaj. Vstala sem, vzela plašč in rekla: “Grem domov.”

Bojan je zašepetal: “Nina, ne kompliciraj.”

Maja pa je samo zamahnila z roko: “Naj gre. Tako ali tako nikoli ne pomaga.”

Ko sem zaprla vrata, je zunaj zadišalo po mokrem asfaltu in po dimu iz bližnjih dimnikov. Sneg se je spreminjal v dež. V avtu sem sedela deset minut, preden sem lahko sploh obrnila ključ. Roke so se mi tresle, kot da sem naredila nekaj hudega. Kot da sem res kriva.

Naslednje dni sem hodila v službo v računovodstvo v centru Ljubljane, kot robot. V pisarni je smrdelo po postanem kavnem avtomatu in po tonerju. Vsi so govorili o dopustih, jaz pa sem štela ure do konca dneva. Ko sem prišla domov, me je zadela tišina. Včasih sem slišala soseda, kako kuha, in mi je zavonjal česen skozi steno. To je bilo edino življenje.

Tri tedne po tisti zabavi sem šla mimo zavetišča na Gmajnicah. Ne zato, ker bi hotela psa. Stanovanje je imelo v pogodbi prepoved živali, najemnina je že tako komaj šla čez. Položnice za ogrevanje so bile letos noro visoke. Ampak sem se znašla tam. Kot da me je nekaj potegnilo.

V zavetišču je bilo vlažno in je smrdelo po razkužilu in mokri dlaki. Psi so lajali, kovina kletk je ropotala. Ena psička, mešančka z grobo dlako in sivo-rjavimi lisami, je sedela tiho. Imela je ušesa, ki niso vedela, ali bi stala ali padla. Ko sem se sklonila, mi je položila smrček na prste. Topel, moker. In njeno dihanje je bilo hitro, kot da se boji, da jo bo kdo spet pustil.

“Ta je prišla iz odvzema,” je rekla oskrbnica. “Zelo se naveže. Ampak je občutljiva. In ima težave s tačkami, ker je hodila po betonu.”

V meni se je oglasil odpor. “Ne. Ne morem si tega privoščiti,” sem si rekla. Veterinar, hrana, sprehodi. In prepoved v najemu. Potem pa je psička tiho zacvilila, kot da me je slišala.

Druga odločitev, nepovratna: podpisala sem papirje.

Poimenovala sem jo Pika, ker je imela na prsih majhno svetlejšo piko. Ko sem jo prvič pripeljala domov, je stanovanje zadišalo drugače. Po mokri dlaki, po zunanjosti, po nečem živem. Pika je hodila od sobe do sobe, vohala robove, potem pa se je zleknila k radiatorju. Ko sem ji božala hrbet, sem čutila pod prsti rebra. Bila je lačna in previdna.

Prvi teden je bil pekel. Pika je jokala ponoči. Sosed spodaj je potrkal ob desetih in rekel, da bo poklical lastnico. Jaz sem stala na hodniku v copatih, s psičko v naročju. Njena teža mi je grela prsi, srce ji je razbijalo. “Prosim, dajte mi nekaj dni,” sem rekla. Glas mi je bil zlomljen.

Naslednji dan sem šla do lastnice stanovanja. Stara gospa iz Most je imela roke, ki so dišale po kremi in po cigaretah. “Pes? V mojem stanovanju?” je rekla. “Ne pride v poštev.”

Tretja odločitev, nepovratna: v enem mesecu sem se izselila.

Našla sem manjše stanovanje v Kosezah, dražje, bolj vlažno, z oknom, ki je piskalo, ko je pihal veter. Ampak dovolili so psa. To je pomenilo, da sem začela rezati stroške. Namesto Spar sem šla v Hofer. Namesto kave zunaj sem nosila termovko. Včasih sem stala pred veterinarsko ambulanto na Viču in računala, ali bom plačala račun ali elektriko.

Pika mi ni bila hvaležna na filmski način. Včasih me je spravljala ob živce. V dežju je zavračala hojo, potegnila je proti domu. Ko sem bila utrujena, sem ji rekla: “Zakaj si mi to naredila?” Potem me je pogledala s tistimi temnimi očmi in mi položila glavo na koleno. Njena dlaka je bila groba, pod prsti sem čutila prah s pločnika. In njen izdih je bil dolg, kot vzdih.

Sprehodi so mi začeli rezati dneve na manjše, obvladljive kose. Zjutraj je bil zrak v Kosezah oster, dišal je po mokri travi in po izpušnih plinih. Pozimi je škripalo pod čevlji, poleti je asfalt oddajal vročino. Pika je vedno našla isti grm, ki ga je morala povohati, kot da preverja, ali je svet še na mestu.

Socialno se je nekaj premaknilo, čeprav nisem hotela. Na enem od sprehodov me je ustavila soseda Petra, ki je imela starega psa in vedno preveč vrečk v roki. “A si ti nova tu?” je vprašala. Jaz bi običajno samo prikimala in šla naprej. Ampak Pika je potisnila smrček v Petrovo dlan. Petra se je nasmehnila.

“Veš,” je rekla čez nekaj dni, ko sva se spet srečali, “moja sestra je šla skozi ločitev. Če rabiš kdaj pogovor…”

Prvič po dolgem času sem nekomu rekla: “Težko mi je.” Ne na glasno, dramatično. Samo resnično.

Maja pa ni izginila. Ko je izvedela, da imam psa, je poslala sporočilo: “Seveda, za psa imaš čas, za mojo Tajo pa ne.” V meni je zavrelo. Hotela sem ji napisati deset stvari. Namesto tega sem šla s Piko ven, v dež, ki je drobil po kapuci. Pika je tekla za golobi, jaz pa sem se prvič odločila, da se ne bom več zagovarjala.

Potem je prišla tista nesreča pred blokom. Steklo. Kri. Pika je cvilila, jaz pa sem jo držala, kot da se mi bo razpadla v rokah. V ambulanti je smrdelo po jodu in po mokrih brisačah. Veterinar je rekel, da bo potrebovala šive in antibiotike. Cena je bila višja, kot sem imela na računu.

“Lahko na obroke?” sem vprašala in me je bilo sram. Kot da sem slab človek, ker nimam.

“Lahko,” je rekel. “Ampak morate podpisati.”

Ko sem sedela na klopi in poslušala, kako Pika v boksu hitro diha, se mi je pred očmi vrtelo. V tistem trenutku sem se zlomila. Ne zaradi denarja. Zaradi strahu, da bo izginila tudi ona. Da bom spet sama v stanovanju, kjer bo dišalo samo po čistilu.

Četrta odločitev, nepovratna: naslednji teden sem šla do osebne zdravnice in rekla, da ne zmorem več. Da me duši osamljenost po ločitvi, da ponoči poslušam vsak zvok, kot da bom spet zapuščena. Na ZZZS obrazcih je bilo vse hladno in birokratsko. Čakalne dobe za psihoterapijo so bile dolge. Ampak sem se vpisala. Ker sem Piko gledala in vedela, da če se jaz sesujem, bo ona spet brez vsega.

Najbolj me je presenetilo, kaj se je zgodilo z Bojanom. Nekega popoldneva je stal pred mojimi vrati. V hodniku je dišalo po sosedovi juhi in po mokrih čevljih. “Maja pretirava,” je rekel. “Takrat… ni bilo fer.”

Jaz sem držala Piko za ovratnico, ker je hotela skočiti nanj. Bojan se je sklonil in ji je pustil, da mu je polizala prste. Ta dotik je naredil več kot sto telefonskih klicev.

“Ne vem, kako z njo,” je rekel.

“Jaz tudi ne,” sem rekla. “Ampak ne bom več varuška zato, da sem sprejeta.”

Nisem se z Majo pobotala. Ne na način, da bi bilo vse lepo. Ko sva se srečali na eni kasnejši družinski stvari, je bila hladna. Jaz sem bila tudi. Ampak nisem več tresla rok pod mizo. Ko je Taja prišla do mene, sem ji pokazala slike Pike. Taja se je smejala, Maja pa je stisnila ustnice. In jaz sem preživela.

Pika je okrevala. Šivi so šli ven, tačka je bila še nekaj časa občutljiva. Zdaj, ko zvečer ležim na kavču, mi pogosto zleze k nogam. Njeno telo je toplo, diha počasi. Včasih čutim, kako se ji rebra dvigajo ob mojem meču. Stanovanje še vedno ni popolno. Okno še vedno piska, najemnina še vedno boli. Ampak tišina ni več prazna.

Še vedno se včasih vprašam, ali sem takrat na zabavi res naredila narobe, ker nisem vzela Taje v naročje in se nasmehnila. Ali pa sem prvič v življenju rekla “dovolj” in plačala ceno, ki je bila končno moja.

Kaj je po vašem večja zvestoba: tista do družine, ki te poniža, ali tista do sebe in bitja, ki je od tebe odvisno? Kje bi vi potegnili mejo, če bi vedeli, da bo bolelo?