Ko je ljubezen pretežka: Mož me je zapustil, ker nisem zmogla več skrbeti za njegovo mamo

»Ne morem več, Matej! Ne morem!« sem skoraj zakričala, ko sem s tresočimi rokami odlagala skodelico kave na kuhinjski pult. V zraku je visela napetost, ki se je nabirala mesece, morda celo leta. Matej je stal ob oknu in gledal ven, kot da bi tam našel odgovor na vprašanja, ki so naju razjedala. »Maja, to je vendar moja mama. Saj veš, da nima nikogar drugega. Kako si lahko tako sebična?« Njegove besede so me zarezale globlje kot katerakoli bolečina v zadnjih dvajsetih letih najinega zakona.

Vse se je začelo pred tremi leti, ko je njegova mama, gospa Marija, začela kazati znake demence. Sprva so bile to le pozabljivosti – pozabljene ključe, napačno postavljeno mleko v omaro namesto v hladilnik. A kmalu so prišli dnevi, ko ni več prepoznala niti mene niti svojih vnukov. Matej je bil ves čas v službi – kot vodja gradbišča je pogosto prihajal domov šele pozno zvečer. Vse breme skrbi za Marijo je padlo name.

Na začetku sem se trudila. Resnično sem se trudila. Vsak dan sem ji pripravljala hrano, jo umivala, ji pomagala na stranišče. Ko je ponoči blodila po hodniku in klicala svojega pokojnega moža, sem jo mirila in jo vodila nazaj v posteljo. Otroka, Tjaša in Luka, sta bila še v srednji šoli in sta se trudila po svojih močeh pomagati, a bila sta premlada za takšno odgovornost.

Počasi sem začela izgubljati sebe. Nisem več imela časa za prijateljice, za branje knjig ali sprehode po Rožniku, ki sem jih imela tako rada. Moje življenje se je skrčilo na štiri stene in rutino nege. Ko sem Mateju prvič omenila možnost doma za ostarele, je planil name: »Moja mama ne bo končala v domu! Saj ni žival!«

Vsak dan sem čutila večjo tesnobo. Marija je postajala vse bolj agresivna – enkrat me je celo udarila s palico, ker sem ji hotela pomagati pri oblačenju. Ko sem to povedala Mateju, mi ni verjel. »Saj veš, da tega ne bi nikoli naredila nalašč. Saj si vendar medicinska sestra, Maja! Saj znaš z bolniki!«

Toda jaz nisem bila več medicinska sestra – bila sem ujetnica lastnega doma. Vsak dan sem se zbujala z občutkom krivde in sramu. Krivda, ker nisem zmogla več ljubiti njegove mame kot nekoč; sram, ker sem si želela, da bi vse skupaj že minilo.

Nekega večera sem sedela na kavču in gledala stare slike – slike iz časov, ko sva z Matejem še hodila po hribih in sanjala o skupni prihodnosti. Prikradel se mi je občutek izgube – ne le njega, temveč tudi sebe. Ko je Matej prišel domov in me našel v solzah, sem mu prvič jasno povedala: »Ne zmorem več. Potrebujem pomoč.«

Njegov pogled je bil leden. »Če ti ni prav, pa pojdi! Jaz bom že poskrbel za svojo mamo.«

Tisto noč nisem spala. V mislih sem premlevala vse možnosti – ali naj res zapustim dom? Kaj bo z otrokoma? Kaj bodo rekli sosedje? V naši ulici v Šiški vsi vse vedo in obsojajo vsakogar, ki ne izpolnjuje pričakovanj.

Naslednji teden sem obiskala center za socialno delo in se pozanimala o možnostih namestitve Marije v dom za starejše občane. Svetovalka mi je prijazno razložila postopke in mi dala nekaj brošur. Ko sem jih prinesla domov in jih položila na kuhinjsko mizo, jih je Matej besno vrgel v smeti.

»Ti bi mojo mamo kar nekam odložila! Kaj pa če bi tvoja mama zbolela? Bi jo tudi dala v dom?«

Nisem mu znala odgovoriti. Moja mama je umrla pred leti – mirno, doma, brez trpljenja in ponižanja.

Dnevi so postajali vse bolj naporni. Marija je začela bežati iz stanovanja – enkrat so jo našli policisti na Tržaški cesti, popolnoma zmedeno in prestrašeno. Takrat sem Mateju še enkrat rekla: »To ni več varno zanjo!« A on je samo odkimal: »Če ti ni prav, pa pojdi.«

In sem šla. Prvič v življenju sem spakirala kovček in odšla k sestri v Domžale. Otroka sta ostala pri Mateju – bila sta že skoraj polnoletna in sta razumela mojo odločitev. Prvi teden nisem mogla spati; vsak zvok me je prebudil in srce mi je razbijalo od strahu in krivde.

Matej mi je po dveh tednih poslal sporočilo: »Hočem ločitev.« Brez razlage, brez pogovora – samo hladna odločitev.

V naslednjih mesecih sem obiskovala psihoterapijo in počasi začela sprejemati svojo odločitev. Otroka sta mi povedala, da tudi onadva ne zmoreta več skrbeti za babico in da Matej zdaj išče pomoč na domu.

Včasih ponoči še vedno slišim Marijin glas – njen jok in prošnje za pomoč. Sprašujem se, ali sem res ravnala prav ali pa sem preprosto obupala.

Danes živim sama v majhnem stanovanju v Kamniku. Vsak dan grem na sprehod ob Kamniški Bistrici in poskušam najti mir v sebi.

Včasih se vprašam: Ali smo ženske res dolžne žrtvovati svoje življenje za druge? Kje je meja med ljubeznijo in samouničenjem? Kako dolgo lahko človek prenaša breme tuje bolečine, preden izgubi samega sebe?