Ko je družina tvoj največji sovražnik: Zgodba o stanovanju, ki razdvaja

»Ne, Neža, ne moreš kar tako prevzeti stanovanja!« je mamin glas tresel zrak v dnevni sobi, kjer so še vedno visele babičine slike. Stala sem pred njo, z dlanmi stisnjenimi v pest, in skušala zadržati solze. Dve leti sta minili, odkar je babica umrla, a njena prisotnost je bila še vedno v vsakem kotu tega stanovanja v Šiški. Stanovanje, ki naj bi bilo zdaj moje. Stanovanje, ki ga mama noče izpustiti iz rok.

»Ampak babica je rekla, da je stanovanje moje! Tudi v oporoki piše tako!« sem vztrajala, čeprav sem vedela, da bo vsak moj argument naletel na zid.

Mama je zavzdihnila in se usedla na kavč. »Ne razumeš… To ni samo stanovanje. To je dom. Tvoj dom, moj dom, naš dom. Kako naj ti ga kar dam? Kaj pa jaz?«

V meni je vrelo. Že dve leti živim v podnajemniški sobici na Viču, kjer poslušam prepire sosedov in štejem vsak evro za položnice. Medtem pa to stanovanje sameva. Vsakič ko pridem sem, me preplavi vonj po babičini kavi in občutek, da sem tu res doma. Ampak mama mi tega ne dovoli. Pravi, da še ni pripravljena. Pravi, da še ni čas.

Včasih se spomnim zadnjih dni z babico. Ležala je na postelji in mi tiho šepetala: »Neža, to stanovanje je zate. Da boš imela nekaj svojega. Da ti bo lažje.« Takrat sem ji obljubila, da bom skrbela za vse spomine in za vse rože na balkonu. Nisem pa vedela, da bo največja bitka šele prišla.

Vsak pogovor z mamo se konča enako: s tišino, ki reže globlje kot vsaka beseda. Oče se ne vmešava. Pravi, da je to stvar med mano in mamo. Brat Rok živi v Mariboru in pravi, da ga ne zanima dediščina – a ko pride na obisk, vedno vpraša: »A si že dobila ključe?«

V službi sem vedno bolj odsotna. Moja sodelavka Tanja me je zadnjič vprašala: »Neža, kaj je narobe? Si spet spala pri mami?« Samo skomignila sem z rameni. Nihče ne razume, kako je, ko te lastna mama drži stran od tistega, kar ti pripada.

Nekega večera sem zbrala pogum in mami napisala dolgo pismo. V njem sem ji razložila, kako se počutim – kot da mi ne zaupa, kot da nisem dovolj dobra za babičino dediščino. Prosila sem jo, naj mi vsaj pove resnico: zakaj mi ne more dati stanovanja?

Odgovora ni bilo tri dni. Četrti dan me je poklicala: »Pridi domov.«

Ko sem stopila skozi vrata, je sedela v kuhinji in gledala skozi okno. »Veš, Neža… Ko sem bila jaz tvoja leta, sem tudi jaz hotela nekaj svojega. Ampak babica mi ni nikoli ničesar dala. Vedno je govorila: ‚To bo za Nežo.‘ In veš kaj? Bolelo me je.«

Prvič sem jo videla ranljivo. Prvič sem razumela, da gre za več kot le za ključe in papirje.

»Ampak mama… Saj veš, da te imam rada. Ampak jaz ne morem več živeti tako… Vse moje prijateljice imajo svoje stanovanje ali vsaj možnost za kredit. Jaz pa… Jaz sem ujeta.«

Mama je vstala in mi podala ključe. Njene roke so se tresle.

»Ne vem, če delam prav… Ampak mogoče imaš prav. Mogoče je čas.«

Objeli sva se in obe jokali – zaradi babice, zaradi vseh neizrečenih besed in zaradi vseh let tihega rivalstva med nama.

A s tem ni bilo konec. Ko sem začela urejati papirje pri notarju, so se oglasili še drugi sorodniki – teta Marija iz Domžal in stric Peter iz Kranja. »A ti misliš kar vzeti vse zase? Kaj pa mi? Saj smo tudi mi del družine!«

Spet so sledile dolge noči brez spanja in pogovori z odvetnikom. Mama me je prosila: »Neži, prosim te… Ne prepiraj se z njimi.«

A jaz nisem več mogla nazaj. Preveč let sem čakala na svoje mesto pod soncem.

Včasih ponoči sedim na babičinem balkonu in gledam luči Ljubljane pod sabo. Sprašujem se: ali lahko res ljubiš svojo družino in hkrati boriš za svoje pravice? Ali nas dediščina res tako razdeli? In ali bom kdaj spet čutila tisto toplino doma – ali pa bo ta boj za vedno pustil senco med nami?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi se borili do konca ali bi popustili zaradi miru v družini?