Ko je babica prodala stanovanje: Družinske vezi na preizkušnji

„Ne morem verjeti, da si to resnično želiš narediti, Miha!“ sem skoraj zakričala, ko sem slišala, kaj se dogaja. Sedela sem v kuhinji pri babici Mariji, ki je tiho gledala skozi okno, njene roke pa so se tresle, kot da bi držala nevidno skodelico čaja. „Tvoja mama bi se obrnila v grobu, če bi vedela, kaj počneš svoji lastni babici!“

Miha je stal ob vratih, z rokami v žepih in pogledom uprtim v tla. „Nisem jaz kriv. Stanovanje je moje, tako piše v oporoki. Saj veš, da sem ga podedoval po mami. Babica ima kam iti. Saj imaš ti dovolj prostora, Neža.“

V meni je vrelo. Kako si lahko moj bratranec, s katerim sva skupaj rasla, zdaj tako hladen? Babica je bila vedno tista, ki nama je kuhala palačinke in naju skrivala pred starši, ko sva ušpičila kakšno neumnost. In zdaj naj bi jo kar izselili?

Babica ni rekla ničesar. Samo sedela je tam in gledala skozi okno na staro češnjo na dvorišču. Vedela sem, da jo boli. Vedela sem tudi, da je ponosna in ne bo nikoli prosila za pomoč.

Tisti večer sem jo peljala domov. V avtu je bila tišina. Ko sva parkirali pred mojim blokom v Šiški, me je pogledala s tistimi svojimi modrimi očmi: „Ne skrbi zame, Neža. Vse bo v redu. Sem že preživela marsikaj.“

A ni bilo v redu. Naslednji dan me je poklicala teta Silva in skoraj v joku povedala: „Babica prodaja stanovanje! Poklicala je nepremičninskega agenta in rekla, da noče več živeti tam, kjer ni dobrodošla. Kaj naj naredimo? Miha pravi, da je to njena odločitev in da naj že enkrat gremo naprej.“

V naši družini so se začeli vrstiti prepiri. Teta Silva je krivila Miho, stric Jože je rekel, da babica pretirava in da bi morali vsi skupaj sedeti za mizo in se pogovoriti kot odrasli ljudje. A pogovorov ni bilo – samo očitki in tišina.

Babica se je preselila k meni. Prvi teden je bila tiha kot miška. Hodila je po stanovanju in vsak dan znova zlagala svoje stvari v omaro in jih potem spet vzela ven. Ko sem jo vprašala, če ji kaj manjka, je samo odkimala.

Nekega večera sem jo našla v kuhinji, kako gleda stare fotografije. Prisedla sem k njej.

„Veš, Neža,“ je začela tiho, „včasih sem mislila, da bo družina vedno skupaj. Da bomo držali skupaj, pa čeprav pridejo težki časi. Ampak zdaj… zdaj ne vem več. Mogoče sem jaz tista, ki ne spada več nikamor.“

Stisnila sem ji roko: „Babica, ti si srce naše družine. Samo… vsi smo ranjeni in vsak po svoje išče rešitev. Miha… on ne razume, kaj pomeni dom. Zanj so to samo zidovi in papirji.“

Babica se je nasmehnila skozi solze: „Mogoče imaš prav. Ampak veš kaj? Ne bom dovolila, da me kdo izžene iz lastnega življenja. Zato sem prodala stanovanje – da bom imela mir in da ne bom nikomur v breme. Denar bom razdelila med vas vse – naj vsak dobi svoj delež in naj bo konec sporov!“

Ko so drugi sorodniki izvedeli za njeno odločitev, so se začeli novi prepiri. Miha je bil užaljen: „To ni pošteno! Stanovanje je bilo moje! Zakaj ga zdaj prodajaš in deliš denar?“ Teta Silva ga je napadla: „Če ne bi bil tako sebičen, do tega sploh ne bi prišlo!“

Jaz pa sem bila ujeta med vsemi temi čustvi – žalostjo zaradi babičine bolečine in jezo zaradi bratrančevega pohlepa.

Dnevi so minevali v napetosti. Babica se je trudila biti močna, a ponoči sem slišala njen tih jok iz sobe. Nisem vedela, kako ji pomagati.

Nekega dne me je poklicala socialna delavka iz centra za socialno delo: „Gospa Neža, vaša babica ima pravico do varnega doma in do spoštovanja svojih odločitev. Če potrebujete pomoč ali svetovanje glede družinskih odnosov ali upravljanja z denarjem od prodaje stanovanja, smo vam na voljo.“ Prvič sem začutila olajšanje – morda pa vendarle nismo sami.

Babica se je odločila: del denarja bo namenila za obnovo stare hiše na podeželju, kjer smo preživljali poletja kot otroci. Povabila nas je vse na kosilo – zadnje skupno kosilo v starem slogu.

Sedeli smo za dolgo mizo pod lipo pred hišo. Babica je dvignila kozarec: „Vem, da ste vsi prizadeti – vsak na svoj način. A življenje gre naprej. Denar pride in gre – družina pa ostane ali pa razpade zaradi neumnosti in pohlepa. Jaz sem naredila svoje – zdaj ste vi na vrsti.“ Pogledala nas je enega za drugim.

Miha ni rekel ničesar – samo gledal je v krožnik.

Po kosilu sem babico vprašala: „Si srečna? Si naredila prav?“

Pogledala me je z utrujenimi očmi: „Ne vem več, Neža. Včasih mislim, da sem izgubila vse – dom, mir… celo družino. Ampak mogoče bo nekoč kdo od vas razumel, zakaj sem to naredila.“ Zasmejala se je skozi solze: „Ali pa bo vsaj kdo drug ravnal drugače kot Miha…“

Zdaj sedim tukaj in pišem to zgodbo – ker ne vem več, kaj naj naredim ali rečem svoji družini. Je prav, da babica deli denar med vse? Je prav, da Miha ostane brez stanovanja? Kako naj zacelimo rane in spet postanemo družina?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi lahko odpustili? Bi znali razumeti? Ali pa so nekateri prepiri preprosto pregloboki?