Ko družina postane tuja: Zgodba Ane in Marka

»Ne moreš mi tega narediti, Ana! To je tudi moja hiša!« Markov glas je tresel stene dnevne sobe, kjer so še vedno visele slike najinega otroštva. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko izbrisala vse besede, ki sva jih izrekla v zadnjih tednih. A ni šlo več nazaj.

Vse se je začelo tisti deževni dan, ko sva z Markom sedela v notarski pisarni v centru Ljubljane. Notarka, gospa Novak, je suho prebrala oporoko najinih staršev. Hiša v Šiški, nekaj prihrankov in star avto – vse to naj bi si pravično razdelila. »Pravično,« sem si mislila. Ampak kaj je pravičnost, ko gre za spomine, za dom, za vse tiste večere, ko sem jaz ostajala doma in skrbela za mamo, medtem ko je Marko študiral v Mariboru in domov prihajal le ob praznikih?

»Ana, ti si že itak imela vse! Vedno si bila mamin ljubljenček!« je Marko zagrabil za rob stola in me gledal s tistim pogledom, ki ga nisem videla že od najinega otroštva. »Jaz sem imel vse? Marko, ti si bil tisti, ki so ti vedno popuščali! Jaz sem ostala tukaj, ko sta bila bolna! Jaz sem hodila po zdravilih in jima brisala čelo, ko sta imela vročino! Kje si bil ti?«

V meni se je nabirala jeza, ki je bila stara že desetletja. Vse tiste noči, ko sem poslušala mamine vzdihljaje in očetove tihe solze zaradi skrbi za Marka, ki ni znal najti službe. Vse tiste trenutke, ko sem morala biti močna, ker je bil on »preveč občutljiv«. Zdaj pa mi očita, da sem jaz tista sebična?

Po pogrebu so se začeli pogovori o delitvi. Marko je hotel prodati hišo in denar razdeliti na pol. Jaz pa sem si želela ostati – tukaj so bili vsi moji spomini. »Ana, bodi realna. Ti si učiteljica z dvema otrokoma. Komaj shajaš iz meseca v mesec. Prodajva hišo in si oba olajšajva življenje.«

»Ne morem! To je edino, kar mi je ostalo od njiju!« sem skoraj zakričala. Moja hči Tjaša me je tisti večer vprašala: »Mami, zakaj se stric Marko tako dere nate? Saj smo vendar družina.« Kako naj ji razložim, da družina včasih pomeni tudi bolečino?

Sosedje so začeli šepetati. »A si slišala? Ana in Marko se kregata zaradi hiše.« V trgovini me je prodajalka pogledala s tistim usmiljenim pogledom: »Držite se, gospa Ana.« Vsi so vedeli več kot jaz sama.

Marko mi je začel pošiljati uradne dopise preko odvetnika. Vsak list papirja me je zabolel bolj kot udarec. Mama bi bila zgrožena. Oče bi rekel: »Otroka moja, ne prepirajta se.« Ampak midva sva bila že predaleč.

Nekega večera sem sedela na terasi in gledala v prazno dvorišče. Spomnila sem se vseh poletij, ko sva z Markom igrala badminton med jablano in hruško. Kako sva tekmovala, kdo bo prvi splezal na drevo. Kje je izginila tista bližina? Kdaj sva postala tujca?

Moja sestrična Petra mi je rekla: »Ana, ne pusti mu vsega. Tudi ti imaš pravico do svojega dela.« Ampak jaz nisem hotela dela – hotela sem občutek doma. Hotela sem verjeti, da kri res ni voda.

Marko me je poklical šele po dveh mesecih molka. Njegov glas je bil trd: »Ana, če ne podpišeš prodaje do konca meseca, grem na sodišče.«

»Marko… Saj veš, da nimam kam iti. Otroka sta tukaj doma.«

»Tudi jaz imam družino! Tudi jaz rabim denar!«

V tistem trenutku sem ga prvič v življenju zasovražila.

Začela sem iskati rešitve – kredit? Najem? Pogovor z odvetnikom? Vsaka možnost me je bolela bolj kot prejšnja. Otroka sta čutila napetost. Tjaša ni več hotela k stricu na obisk. Sin Luka me je vprašal: »Mami, a bomo morali ven iz hiše?«

Nekega dne sem na podstrešju našla star album s fotografijami. Na eni sliki sva z Markom stara pet let – on me drži za roko in se smeji v kamero. Jokala sem kot otrok.

Na koncu sva pristala na sodišču. Sodnica je bila hladna in neprizadeta: »Dogovorita se ali bo odločilo sodišče.« Marko ni pogledal vame niti enkrat.

Ko so mi vročili sklep o prodaji hiše, sem se zlomila. Otroka sta me objela in skupaj smo jokali na prazni kuhinji.

Danes živim v majhnem stanovanju v Mostah. Hiša v Šiški ima nove lastnike – mlado družino z dvema otrokoma. Vsakič ko grem mimo, me stisne pri srcu.

Marka nisem videla že leto dni. Mama bi rekla: »Ana, odpusti mu.« Ampak kako odpustiti človeku, ki ti je vzel dom?

Včasih ponoči razmišljam: Je res vredno izgubiti brata zaradi denarja? Je družina res samo kri ali nekaj več? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?