Ko družina postane kletka: Moja pot iz sestrinega stanovanja

»A res misliš, da lahko kar prideš sem in vse obrneš na glavo?« je zavpila Petra, ko sem tistega deževnega večera stala v njenem hodniku, z dvema kovčkoma in mokro jakno. Njene oči so bile polne razočaranja, a tudi skrbi. »Nisem imela kam drugam, Petra. Prosim, samo nekaj tednov, dokler ne najdem službe,« sem tiho odgovorila, čeprav sem v sebi čutila, kako mi srce razbija od sramu.

Nikoli si nisem predstavljala, da bom pri tridesetih letih spet stala pred sestrinimi vrati kot izgubljena najstnica. Po razhodu z Markom in izgubi službe v Ljubljani sem se znašla na dnu. Stanovanje sem morala izprazniti v enem tednu, starši pa so se ravno takrat preselili v Prekmurje in niso imeli prostora zame. Petra je bila moja edina možnost.

Prvi dnevi so bili napeti. Njena hči Lana me je gledala z mešanico radovednosti in nezaupanja. »Teta Katja, boš danes ti kuhala?« me je vprašala že drugi večer. Petra je zavila z očmi: »Ne rabiš se truditi, Katja. Mi imamo svoj ritem.« Vsaka njena beseda me je zabolela, a sem molčala. Nisem hotela biti breme.

Vsak dan sem pošiljala prošnje za službo. Vmes sem pomagala pri hišnih opravilih, a vedno sem imela občutek, da sem vsiljivka. Ko sem enkrat pomotoma oprala Lanino najljubšo majico na previsoki temperaturi in se je skrčila, je Petra eksplodirala: »A ne znaš niti prati? Saj nisi več otrok!« Takrat sem prvič začutila, da med nama ni več tiste topline iz otroštva.

Nekega večera sem slišala Petro, kako po telefonu govori z mamo: »Ne vem več, kaj naj naredim. Katja je čisto brez energije, samo joka ali pa spi. Lana je zmedena. To ni več moj dom.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Spomnila sem se časov, ko sva s Petro skupaj skrivali dnevnik pred starši ali si delili zadnji košček čokolade. Kdaj sva postali tujki?

Naslednji teden sem dobila povabilo na razgovor za delo v trgovini v Domžalah. Petra ni rekla ničesar, le hladno je pokimala. Ko sem se vrnila domov – brez uspeha – sem jo našla v kuhinji s skodelico kave in cigareto v roki. »Katja, tole ne gre več. Ne moreš biti tukaj še dolgo. Lana je nemirna, jaz pa ne morem več nositi vsega na svojih ramenih.«

Zlomilo me je. »Saj vem, Petra. Ampak kam naj grem? Saj nimam nikogar!«

»Vsi imamo težave, Katja! Jaz sem sama vzgajala Lano, ko je njen oče odšel! Ti pa pričakuješ, da bom zdaj jaz tvoja rešiteljica?«

V tistem trenutku sem začutila globoko bolečino – ne le zaradi njenih besed, ampak ker sem dojela, da me lastna sestra vidi kot breme.

Naslednje dni sva komaj govorili. Lana me je objela pred spanjem in šepnila: »Teta Katja, nočem, da greš.« Solze so mi polzele po licih.

V soboto zjutraj sem spakirala kovčke. Petra me ni niti pogledala. »Hvala za vse,« sem rekla na vratih. Lana je planila v jok.

Odpravila sem se na železniško postajo in sedla na klop. Dež je padal po praznem peronu. Poklicala sem prijateljico Nino iz študentskih let. »Nina, imaš mogoče prostor za kakšen teden?«

Nina me je sprejela odprtih rok. Pri njej sem prvič po dolgem času začutila toplino in sprejetost – brez očitkov ali napetosti.

Po nekaj tednih sem dobila delo v kavarni v centru Ljubljane in najela majhno sobico v Šiški. Ni bilo veliko, a bilo je moje.

Petri nisem pisala več mesecev. Počutila sem se izdano in osamljeno – a tudi svobodno. Sčasoma sem začela razmišljati o tem, kaj naju je pripeljalo do tega razkola. Ali res pričakujemo preveč drug od drugega? Je družina res vedno varno zavetje ali pa nas lahko prav bližnji najbolj ranijo?

Pred nekaj dnevi mi je Lana poslala risbico po pošti: »Teta Katja, pogrešam te.« Srce mi je zaigralo in prvič po dolgem času sem začutila upanje.

Mogoče bo nekoč čas za pogovor s Petro. Mogoče bova našli pot nazaj – ali pa bova ostali vsaka na svoji strani.

Ampak se vprašam: Koliko lahko pričakujemo od družine? Kje je meja med pomočjo in samostojnostjo? Bi vi ravnali drugače kot jaz ali Petra?