Ko dom postane tujina: Izpoved slovenske matere
»Mami, ne skrbi, vse je v redu,« je rekel Jure po telefonu, njegov glas pa je bil nenavadno prazen. Sredi nočne izmene v domu za ostarele v Avstriji sem stiskala telefon in poskušala ujeti vsak ton, vsako sapico domačnosti, ki mi je tako zelo manjkala. »Samo pogrešam vas,« sem izdavila, čeprav sem vedela, da je to šibkost, ki si je ne smem privoščiti. V ozadju sem slišala Marka, mlajšega sina, kako nekaj šepeta. Nekaj ni bilo prav. A nisem si upala vprašati.
Ko sem se po treh mesecih vrnila domov v Škofjo Loko, me je v hiši pričakal hladen zrak. Mož Peter je sedel za računalnikom in komaj dvignil pogled. »Si že doma?« je zamrmral. Sinova sta se izognila mojemu objemu in hitro odšla vsak v svojo sobo. V prsih me je stisnilo – nekaj se je spremenilo.
Tisto noč nisem mogla spati. Hodila sem po hiši in iskala sledi domačnosti, ki sem jo gradila leta. Na polici so stale stare fotografije – jaz, Peter in otroka na morju v Izoli, vsi nasmejani. Kje so zdaj ti nasmehi? Zakaj me nihče več ne pogleda v oči?
Naslednje jutro sem med pranjem perila našla žensko ruto v Petrovem suknjiču. Ni bila moja. Srce mi je padlo v želodec. Ko sem ga vprašala, je rekel: »To je od sodelavke, pozabila jo je v avtu.« Njegove oči so bežale stran. Jure in Marko sta molčala.
Dnevi so minevali v tišini. V službi sem bila spoštovana, doma pa tujka. Nekega večera sem zaslišala prepir iz Markove sobe. »Zakaj ji ne poveš? Saj ni pošteno!« je kričal Jure. »Če ji povemo, bo vse še slabše!« je zavpil Marko nazaj. Srce mi je razbijalo. Stopila sem do vrat in potrkala. »Kaj se dogaja?«
Jure me je pogledal s solzami v očeh: »Mami… oče ima drugo.« Marko je planil ven iz sobe in zaloputnil vrata.
V tistem trenutku se mi je svet sesul. Leta odrekanja – prazniki preživeti ob tujih ljudeh, rojstni dnevi prek videoklica, utrujenost in bolečine v križu – vse to naj bi bilo za nič? Usedla sem se na posteljo in jokala kot otrok.
Peter ni zanikal. »Nisem več srečen,« je rekel hladno. »Ti si vedno odsotna. Otroka sta odrasla brez tebe.«
»Ampak vse to sem delala za vas! Da bi imeli več! Da bi lahko študirala, da bi imeli topel dom!« sem kričala skozi solze.
»Nismo te prosili za to,« je rekel Jure tiho.
Tiste besede so me zarezale globlje kot katerakoli izdaja. Nisem vedela, ali naj kričim ali molčim. V meni se je nabiral bes – na moža, na sinova, na sebe.
V naslednjih tednih sem živela kot senca. V službo sem hodila kot robot, doma pa sem bila nevidna. Peter se ni trudil skrivati svojih klicev z drugo žensko – slišala sem njen glas skozi zaprta vrata spalnice. Sinova sta me gledala s krivdo in žalostjo.
Nekega večera me je Marko ustavil na hodniku: »Mami, oprosti… Samo bali smo se povedati. Nismo hoteli, da trpiš.«
»Ampak zdaj trpim še bolj, ker ste mi lagali,« sem odgovorila zlomljeno.
V trgovini so me znanke spraševale: »Kako si? Kdaj greš spet gor čez mejo?« Samo nasmehnila sem se in rekla: »Kmalu.« Nihče ni vedel resnice.
Začela sem dvomiti vase – ali sem res slaba mama? Bi morala ostati doma in sprejeti revščino? Bi bilo bolje, če bi bila ob njih vsak dan, pa čeprav brez denarja za nove čevlje?
Nekega popoldneva me je obiskala mama. Pogledala me je naravnost v oči: »Hči moja, nisi ti kriva za Petrovo nezvestobo. Vsi smo verjeli, da boš z delom v tujini rešila družino, a nihče ni pomislil na ceno.«
Objeli sva se in prvič po dolgem času sem začutila toplino.
Peter se je čez nekaj tednov izselil k drugi ženski. Hiša je postala še bolj prazna. Jure in Marko sta se trudila biti prijazna, a med nami je ostalo nekaj neizrečenega.
Začela sem pisati dnevnik – svoje misli in bolečine sem izlila na papir:
»Draga Marija,
Danes si spet vstala ob petih zjutraj in šla čistit tuje domove. Tvoj dom pa razpada pred tvojimi očmi. Si res izbrala prav? Je bila tvoja ljubezen dovolj? Ali si samo bežala pred revščino in pozabila na tisto najpomembnejše – bližino?«
Vsak dan znova sem si zastavljala ista vprašanja.
Nekega dne me je Jure prosil za pogovor: »Mami… oprosti za vse. Z Markom sva te pogrešala bolj kot karkoli drugega. Ampak nismo znali povedati.«
Objela sem ga in prvič po dolgem času začutila upanje.
Danes živim sama v isti hiši. Delam še vedno v Avstriji, a vsakič ko zaprem vrata za sabo, se vprašam: ali bo moj dom kdaj spet dom? Ali lahko družina preživi brez bližine?
Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči mesta ter razmišljam: Koliko nas še živi tako? Koliko mater spi daleč od svojih otrok zaradi boljšega jutri? Je vredno izgubiti sebe za tisto malo več varnosti?
Kaj bi vi storili na mojem mestu?