Ko brat postane tujec: Med odpuščanjem in bolečino

»Ne moreš biti resen, Aleš,« sem rekel, ko je stal na pragu mojega stanovanja v Šiški, z ženo Petro ob sebi in dvema potovalkama v rokah. Deževalo je, kaplje so mu polzele po obrazu, a ni se premaknil. »Prosim, Miha, nimava kam. Vse sva izgubila.«

V tistem trenutku sem začutil, kako se mi v prsih nabira stara bolečina. Leta nisva govorila. Po tistem, ko mi je pred petimi leti za hrbtom speljal službo v podjetju, kjer sva oba delala – službo, ki sem jo krvavo garal, da sem jo dobil. Takrat sem prvič v življenju spoznal, kaj pomeni izdaja. In zdaj je stal pred mano, ponižan, zlomljen, a še vedno moj brat.

Petra je tiho jokala. »Miha, res nimava nikogar več. Moji starši so v Domžalah, a nimajo prostora. Tvoji…«

»Naši starši,« sem jo popravil hladno. »In oni so na morju.«

Aleš je pogledal v tla. »Prosim te. Samo nekaj tednov. Dokler ne najdem nove službe.«

V glavi mi je odmeval njegov glas izpred let: »Miha, to je samo posel. Ne jemlji osebno.« Takrat sem izgubil vse – službo, samozavest, celo dekle, ki ni prenesla moje zagrenjenosti. In zdaj naj bi odprl vrata človeku, ki me je pahnil na dno?

A hkrati… Bil je moj brat. Spomnil sem se otroštva v Kamniku, ko sva skupaj gradila trdnjave iz snega in skrivala čokolado pred mamo. Kako sva si delila sobo in sanjala o boljšem življenju.

»Miha?« Njegov glas me je predramil iz spominov.

»Ne vem, če lahko to naredim, Aleš.«

Petra me je prijela za roko. »Vem, da si jezen. Ampak Aleš ni več isti človek.«

Zazrl sem se v njene rdeče oči in videl iskreno obup. A v meni se je oglasil notranji glas: Kaj pa jaz? Kdo bo meni pomagal zaceliti rane?

Tisto noč nisem spal. V glavi so mi odzvanjali očetovi stavki: »Družina je vse. Kri ni voda.« A kaj, če te lastna kri pusti krvaveti?

Naslednje jutro sem šel v službo v računovodski servis na Viču kot običajno. Kolegica Tanja me je vprašala: »Si v redu? Izgledaš kot duh.«

»Brat me je prosil za pomoč,« sem rekel tiho.

»In?«

»Ne vem, če mu lahko odpustim.«

Tanja je zavzdihnila: »Veš, moj brat mi še danes ne govori zaradi dediščine po babici. Včasih se vprašam, ali ni življenje prekratko za zamere.«

A jaz nisem mogel kar tako pozabiti. Ko sem se vrnil domov, sta Aleš in Petra še vedno sedela na stopnišču. Dež ju je premočil do kosti.

»Miha…«

»Vstopita,« sem rekel končno in jima odprl vrata.

Prvi dnevi so bili napeti. Aleš se je trudil biti neviden – pospravljal je kuhinjo, hodil na razgovore za službo, ponoči pa sem slišal njegovo tiho ihtenje iz dnevne sobe. Petra se mi je zahvaljevala za vsako malenkost.

A napetost ni popustila. Nekega večera sem ga zalotil pri mojem računalniku.

»Kaj počneš?«

»Samo iščem oglase za delo… oprosti.«

Spet tisti občutek nezaupanja. Vsak njegov gib me je spomnil na izdajo.

Potem pa me je nekega dne poklicala mama iz Izole: »Miha, slišala sem, da sta Aleš in Petra pri tebi. Prosim te… pomagaj jima. Saj veš, kako težko jima je bilo zadnja leta.«

»Mama, veš kaj mi je naredil!«

»Vem… Ampak si res želiš živeti s tem bremenom?«

Nisem vedel več, kaj naj mislim.

Nekega večera smo sedeli pri večerji in Petra je tiho rekla: »Miha… vem, da ti Aleš ni nikoli povedal resnice.«

Pogledal sem jo začudeno.

»Takrat… ko si izgubil službo… Ni bilo vse tako kot si mislil.«

Aleš je sklonil glavo: »Res sem naredil napako. Ampak šef mi je zagrozil z odpovedjo, če ne pristanem na dogovor. Bil sem prestrašen… in sebičen.«

Začutil sem val besa in žalosti hkrati.

»Zakaj mi nisi povedal? Zakaj si me pustil misliti najhujše?«

Aleš je zajokal: »Sram me je bilo. Vsak dan sem si želel poklicati tebe… ampak nisem imel poguma.«

V tistem trenutku sem prvič po letih začutil sočutje do njega. A bolečina ni izginila.

Tisti teden so se začeli prepiri – zaradi malenkosti: kdo bo kupil mleko, kdo bo pospravil kopalnico. Vse stare zamere so privrele na dan.

Nekega večera sem eksplodiral: »Ne morem več! Ne morem živeti z občutkom, da bom vsak trenutek spet izdan!«

Aleš me je pogledal z rdečimi očmi: »Povej mi samo to – ali mi boš kdaj odpustil?«

Nisem imel odgovora.

Naslednje jutro sta spakirala stvari in odšla k Petriinim staršem v Domžale.

Stanovanje je bilo nenadoma tiho – pretiho.

Dnevi so minevali in vsak večer sem sedel ob oknu ter razmišljal: Sem ravnal prav? Sem zaščitil sebe ali le podaljšal trpljenje obeh?

Morda bi moral biti močnejši. Morda pa ima tudi odpuščanje svoje meje.

Včasih se vprašam: Ali lahko resnično odpustimo tistim, ki so nas najbolj prizadeli? Ali pa nas prav bolečina nauči postaviti meje – tudi pred lastno krvjo?