Ko brat postane gost, ki noče oditi: Dva tedna pod isto streho

„Vstani in mi skuhaj kavo!“ je Marko zagrmel iz dnevne sobe, še preden sem dobro odprla oči. Pogledala sem uro – bila je šele šest zjutraj. V kuhinji sem slišala, kako je mož, Andrej, že tiho pripravljal zajtrk. V mislih sem si ponavljala: „To je samo vikend, samo družina.“ A vikend se je raztegnil v dva tedna, ki sta me skoraj zlomila.

Marko je prišel k nama pod pretvezo, da pogreša brata. „Veš, Andrej, odkar si se poročil z Nino, te skoraj ne vidim več,“ je rekel tisti petek zvečer, ko je prinesel svojo staro športno torbo in se naselil v najino dnevno sobo. Andrej je bil ganjen. „Saj veš, da si vedno dobrodošel,“ mu je odvrnil in mu ponudil pivo. Jaz sem se nasmehnila in upala, da bo res šlo za prijeten družinski vikend.

A že naslednje jutro sem začutila napetost. Marko ni bil gost, ki bi pomagal ali bil hvaležen. Bil je gost, ki je pričakoval postrežbo. „Nina, a lahko še eno kavo? In mogoče kakšen sendvič?“ je vprašal medtem ko je sedel pred televizijo in preklapljal kanale. Andrej me je pogledal s tistim pogledom, ki pravi: „Prosim, potrpi zaradi mene.“ In sem potrpela.

Prvi teden sem še verjela, da bo kmalu odšel. Vsak dan sem si govorila: „Jutri bo šel domov.“ A Marko ni omenjal odhoda. Nasprotno – začel je prinašati svoje stvari iz avta: kolo, nekaj knjig, celo svojo staro igralno konzolo. Ko sem ga vprašala, če ima kakšne načrte za prihodnje dni, se je le zasmejal: „A veš, Nina, tukaj se res dobro počutim. Malo bom ostal, če ni problema.“

Vsak dan je postajal bolj zahteven. Ničesar ni pospravil za sabo. Krožniki so ostajali na mizi, nogavice pod kavčem. Ko sem ga prosila, naj vsaj pospravi za sabo, je rekel: „Saj imaš ti čas – saj si doma!“ Res sem bila doma – po izgubi službe sem iskala novo zaposlitev in vsak dan pošiljala prošnje. A Marko tega ni videl ali ni hotel videti.

Andrej je bil razpet med nama. Ko sem mu zvečer v postelji rekla: „Ne morem več tako. To ni več obisk – to je invazija,“ mi je tiho odgovoril: „Saj veš, da ima težke čase. Ne morem ga kar vreči ven.“ Vem, da ima Marko težave – ločil se je pred pol leta in izgubil službo v gradbeništvu. A ali to res pomeni, da lahko brezmejno izkorišča najino gostoljubje?

Nekega večera sem zbrala pogum in Marku naravnost povedala: „Marko, mislim, da bi bilo prav, da si poiščeš svoj prostor. Midva potrebujeva zasebnost.“ Pogledal me je s prezirom: „A zdaj pa nisem več dobrodošel? Saj sem tvoj družinski član! Kaj pa solidarnost? Saj vsi vemo, kako težko je danes v Sloveniji najti stanovanje!“

V meni se je nabiral bes. Vedela sem, da bo Andrej stopil na njegovo stran – in res je: „Nina, ne bodi tako stroga. Saj veš, kako so časi težki.“

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Markove besede o solidarnosti in Andrejeva prošnja po razumevanju. Spomnila sem se svojih staršev – kako so vedno govorili: „Družina drži skupaj.“ A kaj pa jaz? Kdo pa drži mene?

Naslednji dan sem šla na dolg sprehod po Rožniku. Potrebovala sem zrak in razdaljo. Poklicala sem prijateljico Majo in ji izlila srce: „Ne morem več! Počutim se kot služkinja v lastni hiši!“ Maja me je poslušala in rekla: „Nina, postavi meje. Če jih ne boš ti, jih ne bo nihče. V Sloveniji smo vsi navajeni pomagati družini – ampak ne na svoj račun!“

Ko sem se vrnila domov, sta me pričakala prepir in tišina. Marko se je pritoževal Andreju: „Tvoja žena me hoče vreči ven! Pa saj nisem klošar!“ Andrej pa ni vedel, kaj naj naredi – stal je med nama kot otrok med dvema staršema.

Tistega večera sem prvič zakričala: „Dovolj imam! To ni več dom! To je hotel s slabo postrežbo!“ Marko me je gledal z odprtimi usti. Andrej pa mi je prvič odkrito rekel: „Nina, tudi jaz ne vem več, kaj naj naredim. Nočem izgubiti brata – a nočem izgubiti niti tebe.“

Naslednje jutro sem pripravila Marku zajtrk in mu mirno rekla: „Marko, danes greš domov ali pa poiščeš drugo rešitev. Ne moreva več tako naprej.“ Prvič ni imel odgovora. Samo pokimal je in začel pakirati stvari.

Ko so vrata za njim končno zaloputnila, sem sedla na kavč in zajokala – od olajšanja in žalosti hkrati. Andrej me je objel in rekel: „Oprosti. Prevečkrat pozabim nate.“ Samo prikimala sem.

Danes razmišljam: Kje so meje med pomočjo in izkoriščanjem v naši družbi? Ali smo Slovenci res dolžni žrtvovati svojo srečo za družino – ali pa imamo pravico reči dovolj? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?