Ko božič ni čas miru: Zgodba ene snahe in njene tašče

»Ana, a boš letos končno znala speči potico, kot se spodobi? Lani je bila suha kot žagovina!« Taščin glas je rezal skozi kuhinjo, kjer sem že uro in pol gnetla testo, medtem ko sta mož Rok in njegov brat Gregor v dnevni sobi gledala nogomet. Zunaj je snežilo, v meni pa je vrelo.

»Mami, pusti Ano, saj se trudi,« je poskusil Rok, a je njegov glas zvenel bolj utrujeno kot odločno. Vedno je bil med nama tampon, a nikoli ni znal zares postaviti meje svoji materi. Jaz pa sem stala tam, z rokami v testu in solzami v očeh, ki sem jih skrivala za nasmehom.

Vsako leto ista zgodba. Božič naj bi bil čas miru, topline in družine, a pri Novakih je pomenil le napetosti, kritike in tiho tekmovanje. Tašča Marija je bila kraljica praznikov – vse mora biti po njenem: od okraskov do menija. Ko sem pred tremi leti postala del te družine, sem upala, da bom našla novo toplino. Namesto tega sem dobila seznam nalog in pričakovanj.

Lani sem prvič prevzela pripravo večerje. Marija mi je predala kuhinjo z besedami: »Zdaj si ti gospodinja.« A vsak moj korak je spremljala s pripombami: »Tako se ne dela solate. Krompir si prekuhala. Kdo pa daje toliko česna v sarmo?« Ko so sedli za mizo, so vsi molčali. Nihče ni pohvalil hrane. Po večerji sem v kopalnici tiho jokala.

Letos sem si obljubila, da bo drugače. Ko me je Marija poklicala že novembra: »Ana, letos pa res pričakujem pravo božično večerjo!«, sem globoko vdihnila in rekla: »Marija, letos bi rada praznovala malo drugače.«

»Kako to misliš? Saj si vendar žena mojega sina! To je tvoja dolžnost!«

»Letos bi rada praznovala doma z Rokom in otroki. Lahko pridete k nam na kosilo, ampak ne bom pripravljala vsega sama. Lahko si razdelimo naloge.«

Na drugi strani tišina. Potem pa ledeno: »Torej te družina ne zanima več? Lepo!« In odložila je telefon.

Rok me je objel: »Prav imaš. Dovolj je bilo.« A v njegovih očeh sem videla dvom. Vedno je bil ujet med mano in svojo mamo. Gregorjeva žena Petra se je že zdavnaj vdala – vsako leto molči in dela po navodilih.

December je minil v napetosti. Marija ni klicala. Rok je bil tiho. Otroka sta spraševala: »Mami, bomo letos spet šli k babici?«

Na božični večer smo prvič ostali doma. Pripravila sem preprosto večerjo – pečenko, krompir in solato. Brez stresa, brez kritik. Otroka sta pela pesmi ob smrečici. Rok me je poljubil na čelo: »Tole je najboljši božič.«

A v meni je kljuvalo – kaj pa Marija? Kaj če sem res razbila družino? Naslednji dan smo jih povabili na kosilo. Prišli so – Marija hladna kot led, Gregor in Petra tiho.

Med kosilom je Marija nenadoma rekla: »Veš, Ana, jaz sem celo življenje garala za praznike. Nihče ni nikoli vprašal mene, kaj si želim. Mogoče sem bila prestroga do tebe.«

Zamolčala sem solze. Prvič sva se pogledali kot ženski, ne kot sovražnici.

Po kosilu sva skupaj pomili posodo. Marija je tiho rekla: »Mogoče bi lahko naslednje leto skupaj spekli potico.«

Zazdelo se mi je, da se led topi.

Ko zvečer sedim ob oknu in gledam snežinke, razmišljam: Zakaj v slovenskih družinah tako težko povemo, kaj nas boli? Zakaj moramo ženske vedno nositi vse breme praznikov? Je res tako težko prositi za pomoč ali priznati svojo ranljivost?

Kaj pa vi – ste imeli kdaj pogum postaviti se zase pred družino? Bi tvegali mir zaradi resnice?