Ko bolezen hčerke razkrije skrivnost: Zgodba slovenskega očeta, ki je moral začeti znova
»Ne morem verjeti, da si to naredila, Mateja!« sem zavpil, ko sem stal sredi kuhinje, v roki držal pismo, ki ga je pustila na mizi. Hčerka Tjaša je le nemo strmela vame, njene oči so bile rdeče od joka. »Očka, kje je mamica? Zakaj je ni?« Njeno vprašanje me je zadelo globlje kot katerakoli beseda v pismu.
Še pred dvema dnevoma sem verjel, da imam popolno družino. Vsako jutro sem peljal Tjašo v šolo v Škofji Loki, popoldne smo skupaj hodili na sprehode ob Sori, zvečer pa smo igrali Človek ne jezi se. Mateja je bila vedno nasmejana, skrbna, tista, ki je držala našo družino skupaj. Nikoli si nisem mislil, da bi lahko kar izginila. A zdaj sem stal sam v praznem stanovanju, s pismom v roki in bolno hčerko v naročju.
V pismu ni bilo opravičila. Samo nekaj vrstic: »Ne morem več. Odpusti mi.« In nič več. Nobene razlage, nobenega naslova, kamor bi jo lahko iskal. Prva misel je bila, da jo je nekaj zlomilo – mogoče služba v Ljubljani, mogoče najin zakon. A potem se je začela prava nočna mora.
Tjaša je začela tožiti o bolečinah v trebuhu. Najprej sem mislil, da je zaradi stresa – pogrešala je mamo, ponoči se je zbujala in jokala. A bolečine so postajale hujše. Ko sem jo peljal k zdravnici v Zdravstveni dom Škofja Loka, so na preiskavah odkrili nekaj nepričakovanega – redko genetsko bolezen. »Gospod Novak,« mi je rekla zdravnica, »morali bomo narediti še nekaj testov. Gre za dedno bolezen.«
V meni se je vse sesulo. Dedno? V naši družini ni bilo nikoli nič takega! Poklical sem svojo mamo in očeta v Kranj, vprašal za družinsko zgodovino – ničesar nista vedela. Mateje ni bilo nikjer. Ko sem jo skušal priklicati na telefon, ni dvignila.
Tjaša je ležala v bolnišnici na Jesenicah, jaz pa sem ponoči sedel ob njeni postelji in ji bral pravljice. Vse bolj sem čutil nemoč in bes. Zakaj Mateja ne pride? Zakaj me pusti samega s tem? Ko so prišli rezultati genetskih testov, me je zdravnica poklicala na pogovor.
»Gospod Novak,« je začela previdno, »rezultati kažejo, da vi niste biološki oče Tjaše.«
Svet se mi je zrušil. V trenutku sem se zlomil – kot bi nekdo iztrgal tla pod mojimi nogami. Vse tisto, kar sem gradil petnajst let – skupni spomini, ljubezen do hčerke – ali sploh še kaj pomeni?
Nisem vedel, kaj naj naredim. Prvič v življenju sem bil resnično sam. Starši so mi svetovali: »Pusti Matejo! Najdi jo in ji povej svoje!« Prijatelji so mi pošiljali sporočila podpore, a nihče ni zares razumel bolečine izdaje.
Tjaša me je gledala s tistimi velikimi očmi: »Očka, boš ostal z mano?« Kako naj ji povem resnico? Da nisem njen pravi oče? Da me je mama zapustila?
Vsak dan sem se boril z občutkom krivde in besa. Po službi v lokalnem podjetju sem hitel v bolnišnico, ponoči pa iskal Matejo po Facebooku in Instagramu – zaman. Včasih sem si želel samo izginiti; drugič sem hotel razbiti vse okoli sebe.
Nekega večera me je obiskala soseda Marija: »Peter, če potrebuješ pomoč s Tjašo ali karkoli… veš, da nisi sam.« Njene besede so mi dale malo upanja. Začel sem sprejemati pomoč – mama mi je kuhala juhe za Tjašo, sosedje so prinašali sadje in knjige.
Tjaša se je počasi izboljševala. Skupaj sva hodila na sprehode po starem delu Škofje Loke, gledala labode na Sori in se pogovarjala o vsem mogočem – razen o mami. Nekega dne me je vprašala: »Očka, zakaj me imaš rad?«
Zamolčal sem resnico in ji rekel: »Ker si moja punčka in ker si najbolj pogumna deklica na svetu.«
V sebi pa sem se boril z vprašanji: Kaj pomeni biti oče? Je to samo kri? Ali pa so to neprespane noči ob bolniški postelji? Ljubezen do otroka, ki ni tvoj po krvi?
Po mesecih tišine sem prejel pismo od Mateje. Pisala mi je iz Kopra: »Peter, oprosti mi za vse. Nisem mogla več živeti z lažjo. Tjaša ni tvoja hči – njen pravi oče ne ve zanjo. Bala sem se povedati resnico.«
Besedilo me ni pomirilo – le še bolj me je zabolelo. A odločil sem se: Tjaša ostane pri meni. Ne bom ji uničil otroštva zaradi napake odraslih.
Začel sem obiskovati terapevta v Ljubljani – prvič v življenju sem spregovoril o svojih občutkih pred nekom drugim kot prijateljem ali staršem. Terapevtka mi je rekla: »Peter, očetovstvo ni samo biološka vez. Vi ste njen oče po srcu.«
Sčasoma sem začel odpuščati Mateji – ne zaradi nje, ampak zaradi sebe in Tjaše. Naučil sem se prositi za pomoč in sprejemati ljubezen drugih ljudi.
Danes sva s Tjašo še vedno skupaj. Njena bolezen zahteva veliko skrbi in potrpežljivosti, a vsak dan znova mi dokazuje, da prava družina ni vedno tista, ki jo načrtuješ – ampak tista, ki jo ustvariš s srcem.
Včasih ponoči še vedno razmišljam: Bi lahko kaj naredil drugače? Bi moral Tjaši povedati resnico? Ampak potem jo pogledam in vem – ljubezen presega vse.
Kaj pa vi mislite – ali bi morali otroku povedati resnico za vsako ceno? Je očetovstvo res samo stvar krvi ali predvsem srca?