Ko babica izgubi sebe: Zgodba Marije iz Šiške

»Marija, a boš še dolgo?« je iz kuhinje zadonel glas moje hčere Tine. »Otroka sta spet lačna!«

Stala sem nad štedilnikom, v roki sem držala zajemalko, v glavi pa mi je brnelo od utrujenosti. V loncu je vrela juha, na pultu so čakale še neolupljene krompirje. V dnevni sobi sta se vnučka, Neža in Luka, prepirala zaradi plišastega medvedka. Vse je bilo na meni. Spet.

»Tina, še pet minut,« sem ji odgovorila, čeprav sem vedela, da bo to pet minut večnega prigovarjanja in stokanja. Slišala sem, kako je zaloputnila vrata spalnice. V tistem trenutku sem si želela samo izginiti. Biti nekje drugje. Biti nekdo drug.

Ko sem pred tremi leti izgubila moža, sem si obljubila, da bom končno začela živeti zase. Da bom šla na izlet v Bohinj, kjer sva nekoč hodila skupaj. Da bom začela slikati, kot sem si želela v mladosti. A življenje je imelo druge načrte.

Tina se je ločila od moža in se z otrokoma preselila nazaj k meni v Šiško. »Samo za nekaj mesecev, mama, dokler ne najdem stanovanja in službe,« mi je rekla s solzami v očeh. Seveda sem jo sprejela. Saj sem mama. Saj sem babica.

Meseci so postali leta. Tina je našla službo, a stanovanja ni bilo. Cene najemnin so nore, socialna stanovanja pa le za izbrance. Tako sem postala babica na polni delovni čas – brez plačila, brez priznanja, brez prostega dneva.

Vsako jutro sem vstala ob šestih, pripravila zajtrk za vse, peljala Nežo v vrtec in Luko v šolo. Čez dan sem kuhala, pospravljala, prala perilo in pomagala Tini z njenimi papirji za službo. Popoldne sem pazila na otroka, ker je Tina pogosto delala do poznega večera. Ko sta zaspala, sem sedela v tišini in gledala v prazno steno.

Včasih me je prešinilo: Kje sem jaz? Kje so moje sanje? Zakaj nihče ne vpraša, kako sem?

»Babica, zakaj si vedno utrujena?« me je vprašala Neža nekega večera.

Pogledala sem jo in začutila solze v očeh. »Ker imam rada vas vse in želim pomagati.«

A resnica je bila bolj zapletena. Počutila sem se kot senca same sebe. Moje prijateljice so hodile na izlete, obiskovale tečaje joge ali angleščine, šle na morje s Penzionisti Šiška. Jaz pa sem bila ujeta med štirimi stenami svojega stanovanja.

Nekega dne me je obiskala soseda Silva. »Marija, kdaj si bila nazadnje na sprehodu?«

Zasmejala sem se: »Nimam časa za take reči.«

»Ampak moraš misliti tudi nase!« mi je rekla strogo.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi mi je odzvanjalo njeno opozorilo. Kaj če res izgubljam sebe? Kaj če me bodo otroci in Tina potrebovali še deset let? Kaj če nikoli več ne bom imela časa zase?

Naslednji teden sem zbolela. Prvič po dolgem času sem morala ostati v postelji. Tina je bila besna: »Kako naj zdaj vse naredim sama? Saj veš, da imam pomemben sestanek!«

Gledala sem jo in prvič začutila jezo – ne le nase, ampak tudi nanjo. Zakaj je samoumevno, da bom vedno tukaj? Zakaj nihče ne razume, da tudi jaz potrebujem počitek?

Ko sem okrevala, sem začela razmišljati drugače. Vsak dan sem si vzela deset minut zase – za knjigo, za tišino, za sprehod do bližnjega parka. Otroka sta bila najprej zmedena: »Babica, kam greš?«

»Na zrak. Da bom boljša babica.«

Tina ni bila navdušena: »Mama, zdaj res ni čas za tvoje muhe!«

A nisem popustila. Počasi sem začela postavljati meje. Ko me je Tina prosila za varstvo ob sobotah zvečer, sem rekla: »Ne morem vsakič. Tudi jaz imam načrte.«

Prvič po dolgem času sem šla na razstavo v Cankarjev dom s Silvo. Sedela sva v kavarni in pila kavo kot dve najstnici.

»Veš kaj, Marija? Končno si spet ti!« mi je rekla Silva.

Vrnila sem ji nasmeh in začutila nekaj novega – upanje.

Doma ni bilo vedno lahko. Tina se je jezila: »Zdaj pa res ne vem več, na koga se lahko zanesem!«

»Tudi jaz nisem več mlada, Tina. Potrebujem čas zase.«

Bilo je napeto. Včasih sva se sprli tako močno, da sva dan preživeli v tišini. Otroka sta čutila napetost in me objela: »Babica, ne bodi žalostna.«

Nekega večera mi je Luka prinesel risbo: narisal je mene pod mavrico.

»Zakaj si narisal babico tako veselo?«

»Ker si zdaj večkrat nasmejana.«

Takrat sem vedela: prav delam.

Danes še vedno pomagam Tini in vnukoma – a ne več na račun sebe. Naučila sem se reči ne. Naučila sem se poslušati svoje srce.

Včasih ponoči še vedno razmišljam: Ali sem sebična? Ali bi morala žrtvovati vse za svojo družino?

A potem se spomnim Silvinih besed: »Če izgubiš sebe, nimaš več kaj dati drugim.«

In tako živim naprej – malo bolj zase in malo manj za druge.

Se tudi vi kdaj počutite ujeti med pričakovanji družine in svojimi željami? Kje pa vi potegnete črto med pomočjo in samopozabo?