Kje se konča ljubezen in začne žrtvovanje: Moja zgodba o razpadu zakona

»Borut, dovolj imam! Sam si skuhaj večerjo in nakupuj zase. Ne bom te več vzdrževala!« sem zakričala, ko je ura odbila osem in je spet sedel pred televizijo, medtem ko sem jaz v kuhinji rezala čebulo in se trudila, da ne bi jokala. V tistem trenutku je vsa teža zadnjih let padla name kot plaz. Borut je dvignil pogled, presenečen in užaljen hkrati. »Kaj pa ti je zdaj? Saj veš, da imam službo, samo… Saj veš, da ne znam kuhati tako kot ti.«

Zasmejala sem se – grenko, utrujeno. »Ne gre za kuhanje, Borut. Gre za to, da sem utrujena od vsega. Od tega, da sem jaz tista, ki skrbi za vse: otroke, hišo, tvoje perilo, tvoje kosilo. Ti pa… ti pa samo obstajaš zraven mene.«

V dnevni sobi je zavladala tišina. Slišala sem le tiktakanje stenske ure in oddaljen smeh najine hčerke Tine iz njene sobe. V meni je vrelo. Leta sem požirala zamere, se tolažila, da bo bolje, da bo Borut nekoč razumel, koliko me boli njegova brezbrižnost. A ni razumel. Nikoli ni.

Ko sem tistega večera odšla spat sama, brez običajnega »lahko noč«, sem prvič po dolgih letih začutila olajšanje. In strah. Kaj če sem pravkar razbila svojo družino? Kaj če mi bodo otroci nekoč očitali, da sem bila preveč sebična?

Naslednje jutro me je pričakalo tiho stanovanje. Borut je že odšel v službo, brez pozdrava. Na mizi je pustil listek: »Nisem lačen.« V meni se je nekaj zlomilo. Spomnila sem se časov, ko sva bila še zaljubljena – ko sva skupaj hodila na Rožnik in sanjala o skupnem življenju. Kdaj sva postala tujca?

Popoldne je prišla mama na obisk. Takoj je opazila napetost v zraku. »Kaj pa je narobe z Borutom?« me je vprašala medtem ko je lupila krompir za kosilo. »Spet si ga nadrla? Saj veš, moški so kot otroci – če jim ne rečeš naravnost…«

Zavzdihnila sem. »Mama, ne gre več tako naprej. Vse je na meni. On pride domov in pričakuje, da bo vse pripravljeno – jaz pa delam v službi osem ur in še doma vse postorim.«

Mama me je pogledala s tistim znanim pogledom – mešanico sočutja in obsojanja. »Veš, včasih smo ženske pač potrpele. Tvoj oče ni nikoli znal niti jajca speči.«

»Ampak jaz nočem biti kot ti! Nočem živeti v tihem obupu!« sem skoraj zakričala.

Mama je utihnila in napetost med nama je visela v zraku kot težka odeja.

Tistega večera sem Boruta pričakala v kuhinji. Sedel je za mizo in gledal v prazno skodelico kave.

»Borut…« sem začela tiho.

»Ne vem več, kaj hočeš od mene,« je rekel brez energije. »Delam cele dneve, trudim se… Saj veš, kako je v firmi zdaj – odpustili so tri sodelavce, vsak dan živim v strahu pred tem.«

Prvič po dolgem času sem ga videla ranljivega. A hkrati sem čutila jezo – zakaj mi tega ni povedal prej? Zakaj vedno vse nosi v sebi?

»Zakaj mi nisi nič povedal? Zakaj si vedno tiho?«

»Ker nočem biti še ena stvar na tvojem seznamu skrbi!«

Oba sva utihnila. Slišala sva le oddaljen zvok avtomobilov z ulice.

Tako sva sedela dolgo v noč – vsak s svojimi mislimi in strahovi.

Naslednje dni sva živela kot sostanovalca. Pogovarjala sva se le o nujnih stvareh: kdo bo peljal Tino na trening, kdo bo šel po nakupih. Vse drugo je ostalo neizrečeno.

Nekega popoldneva me je Tina vprašala: »Mami, a sta z atijem skregana? Zakaj ne gresta več skupaj na sprehod?«

Pogledala sem jo in začutila cmok v grlu. Kako naj ji razložim, da odrasli včasih preprosto ne znamo več najti poti drug do drugega?

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Včasih smo ženske pač potrpele.« Ampak jaz nisem želela več potrpeti – ne zaradi sebe in ne zaradi Tine.

Naslednji dan sem Boruta povabila na sprehod po Tivoliju. Hodila sva počasi med drevesi in prvič po dolgem času sva govorila iskreno.

»Borut, ali sploh še veva, kdo sva? Ali sploh še znava biti midva – brez vseh teh vlog moža, žene, staršev?«

Pogledal me je s solznimi očmi. »Ne vem več. Ampak vem samo to – nočem te izgubiti.«

Za trenutek sem začutila upanje – a tudi dvom. Ali lahko sploh še popraviva vse te razpoke?

Doma sva sedla za mizo in prvič skupaj napisala seznam opravil: kdo bo kuhal kdaj, kdo bo pospravil stanovanje, kdo bo peljal Tino na treninge. Ni bilo lahko – vsak kompromis je bil boleč opomnik na vse zamujeno.

A nekaj se je premaknilo. Počasi sva začela spet govoriti o stvareh, ki niso bile nujne: o filmih, ki bi jih rada gledala; o knjigah; o tem, kako si predstavljava prihodnost.

Nekega večera mi je Borut prinesel šopek marjetic iz bližnjega travnika. »Nisem znal kuhati – ampak tole znam nabrati zate.«

Zasmejala sem se skozi solze.

A kljub temu ostaja v meni vprašanje: ali lahko ljubezen preživi toliko let tihega žrtvovanja? Kje se konča ljubezen in začne žrtvovanje, ki te počasi uničuje? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?