Kdo sem v resnici?

»Ne, ne, poglej bolje! To je zagotovo deček!« je vztrajala teta Marija, medtem ko je s tresočimi prsti držala staro fotografijo. Sedela sem v dnevni sobi, obkrožena z družino, ki je ob nedeljskem kosilu spet našla razlog za prepir. Na sliki sem bila jaz – stara pet let, s kratkimi lasmi in v modri trenirki. Ob meni je stal brat Blaž, v skoraj enaki trenirki, le da je imel nekoliko daljše lase.

»Ne bodi smešna, Marija! To je vendarle naša Ana! Saj vidiš, kako se smehlja!« je jezno odvrnila mama. Oče je molčal, kot vedno, ko so se pogovori dotaknili česa neprijetnega. Babica je le tiho vzdihnila in si popravila robec na glavi.

Tista fotografija je bila posneta nekega hladnega aprila na igrišču za blokom v Šiški. Spomnim se, kako sem si želela imeti dolge lase kot sošolka Tjaša, a mama mi jih je vedno postrigla na kratko – »da bo bolj praktično«, je rekla. Vsi otroci v vrtcu smo nosili enake trenirke iz Mure, ker so bile poceni in trpežne. Nihče ni razmišljal o tem, kaj je za fante in kaj za dekleta. Vsaj jaz nisem.

A odrasli so očitno razmišljali drugače. Ko sem začela hoditi v šolo, so me sošolci pogosto zamenjevali za fanta. »Ti si pa kar fantek, a ne?« me je vprašal Marko prvi šolski dan. Zardela sem in pogledala v tla. Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Doma sem mami potožila, a me je le potrepljala po rami: »Saj ni važno, kaj drugi mislijo. Ti si moja Ana.«

A meni ni bilo vseeno. Vsakič, ko sem slišala šepetanje za hrbtom ali videla začudene poglede učiteljic, sem se počutila manjvredno. Kot da nisem dovolj dekliška. Kot da nekaj z mano ni v redu.

Ko sem bila stara deset let, sem prvič sama izbrala obleko – roza majico z bleščicami in krilo iz Novega mesta, ki mi ga je kupila babica. Tisti dan sem se počutila kot princesa. A ko sem prišla domov, me je oče pogledal postrani: »Kaj pa ti to nosiš? Saj nisi več majhna punčka.« Mama je zavila z očmi in rekla: »Pusti jo, naj bo, kar hoče.«

Vse življenje sem bila nekje vmes – preveč fantovska za dekleta in preveč dekliška za fante. Ko sem pri trinajstih prvič dobila menstruacijo, sem bila prestrašena in zmedena. Mama mi je dala vložke in rekla: »Zdaj si pa res odrasla.« Jaz pa sem se počutila še bolj izgubljeno.

V srednji šoli so se stvari le še poslabšale. Sošolci so me klicali »Andrej«, ker sem nosila kavbojke in široke puloverje. Prijateljice so me vabile na pijačo le zato, da bi jim svetovala glede fantov – kot da sama ne bi mogla biti zaljubljena ali imeti svojih čustev.

Nekega dne sem doma našla staro škatlo s fotografijami. Med njimi je bila tista slika iz otroštva – tista, ki je razdelila mojo družino in sprožila toliko vprašanj o tem, kdo sem. Pogledala sem jo in prvič začutila nekaj ponosa. Bila sem jaz – brez mask in pričakovanj.

A družinske nedelje so še vedno prinašale stare prepire. »Ana bi morala več skrbeti za svoj videz,« je rekla teta Marija pri kosilu. »Poglej Nino – vedno urejena, vedno v krilu.« Nina je bila moja sestrična – popolna po vseh merilih: dolgi lasje, nežna ličila, vedno nasmejana.

»Ana je Ana,« je rekla mama in me pogledala s tistim posebnim pogledom, ki ga imajo samo matere.

Oče pa… Oče se nikoli ni znal pogovarjati o čustvih. Ko sem mu nekoč poskušala povedati, kako se počutim, je le zamomljal: »Saj bo bolje.« A ni bilo bolje.

Ko sem dopolnila dvajset let in začela študirati psihologijo v Ljubljani, sem prvič spoznala ljudi, ki niso sodili na prvo žogo. Moja cimra Urška je bila umetnica – nosila je kratke lase in barvite hlače ter ni marala nobenih etiket. Z njo sem lahko govorila o vsem – tudi o tem, kako me boli, ko ljudje ne vedo, kdo ali kaj sem.

»Veš kaj?« mi je rekla nekega večera ob čaju. »Ljudje bodo vedno sodili po videzu. Ampak ti si več kot to.«

Začela sem pisati dnevnik in raziskovati svojo identiteto. Zakaj nas tako moti, če ne moremo nekoga takoj uvrstiti v predalček? Zakaj nas moti dvoumnost? Zakaj mora biti vse jasno – fant ali dekle?

Pri triindvajsetih sem prvič javno nastopila na okrogli mizi o spolnih stereotipih na Filozofski fakulteti. Pripovedovala sem svojo zgodbo – o fotografiji iz otroštva in o tem, kako težko je živeti med pričakovanji drugih.

Po dogodku me je ustavila starejša gospa: »Veš, tudi jaz sem imela kratke lase kot otrok. In tudi mene so zafrkavali.« Nasmehnila sem se ji in prvič začutila povezanost z nekom zaradi skupne izkušnje.

Doma pa… Doma se stvari niso veliko spremenile. Teta Marija še vedno vztraja pri svojem: »Ana bi morala biti bolj ženska.« Oče še vedno molči. Mama pa me objame in reče: »Ponosna sem nate.«

Danes imam trideset let in delam kot svetovalka na osnovni šoli v Kamniku. Vsak dan srečujem otroke, ki jih družba sili v določene vloge – fantje naj bodo močni in tihi, dekleta nežna in pridna. Ko vidim njihove zmedene poglede ali slišim njihove tihe prošnje po sprejetju, jim povem svojo zgodbo.

In vsakič znova se vprašam: Zakaj nas tako moti dvoumnost? Zakaj ne moremo preprosto sprejeti ljudi takšne, kot so? Morda bo prav ta stara fotografija nekoč postala simbol svobode – svobode biti točno to, kar si.