Karma med policami: Košarica resnice v Mercatorju

»Ne, Tomaž, ne bom še enkrat preverjala, če je jogurt v akciji!« sem siknila, ko sva že tretjič obkrožila hladilnike v Mercatorju na Viču. Moj glas je bil preglasen, a nisem se mogla več zadržati. V zraku je visela napetost, ki ni imela veliko skupnega z jogurti ali popusti. Bila je tista tiha jeza, ki se nabira mesece, leta, dokler ne izbruhne zaradi najbolj banalnih stvari.

Tomaž je stisnil ustnice in pogledal proč. »Saj ni treba kričat,« je zamrmral in odrinil voziček naprej. Opazila sem, da se je starejša gospa pri kruhu obrnila proti nama in zavila z očmi. Včasih sem si želela, da bi lahko bila takšna kot ona – hladna, nedotaknjena, neobremenjena s tem, kaj si drugi mislijo. A jaz sem bila vedno tista, ki je požirala besede in čakala na pravi trenutek, da jih izbruhnem.

Medtem ko sva se premikala mimo polic s testeninami, sem v mislih preigravala najin zadnji prepir. Vedno ista zgodba: Tomaž dela preveč, jaz sem preveč doma, denarja ni nikoli dovolj in oba sva preutrujena za karkoli drugega kot za tiho zamero. Vse skupaj je postalo rutina – tako kot nakupovanje ob sobotah.

Ko sva prišla do oddelka s sadjem, sem zagledala znan obraz. Srce mi je poskočilo v grlo. Tam je stal Marko – moj nekdanji fant iz gimnazije, ki sem ga zadnjič videla pred več kot desetimi leti. Bil je z ženo in dvema otrokoma. Njegov pogled se je srečal z mojim in za trenutek sem imela občutek, da se je čas ustavil.

»Živjo, Ana!« je rekel Marko in se nasmehnil. Njegova žena ga je pogledala vprašajoče.

»Živjo… Marko,« sem izdavila in čutila Tomažev pogled na sebi kot žgočo luč.

»Tole je moja žena Petra,« je rekel Marko. »In to sta najina otroka.«

Petra mi je ponudila roko in se prijazno nasmehnila. »Ana? Si ti tista Ana iz Škofje Loke? Marko mi je veliko govoril o tebi.«

Začutila sem neprijetno topo bolečino v želodcu. »Ja… tista Ana.«

Tomaž je stal ob meni kot kip. Vedela sem, da mu ni všeč ta nenadna nostalgija, ki se je razlila po zraku. »Midva morava naprej,« je rekel hladno in me prijel za komolec.

A Marko ni odnehal. »Ana, a si še vedno pri tisti založbi?«

»Ne… zdaj delam od doma. Prevajam.«

Petra se je zasmejala: »Super! Saj veš, jaz tudi iščem nekoga za prevod diplome…«

Tomaž me je potegnil stran in šepnil: »Dovolj je bilo. Gremo.«

Ko sva se oddaljevala od Marka in Petre, sem čutila val sramu in krivde. Zakaj sem bila tako vznemirjena? Saj sem vendar srečna s Tomažem… ali pač?

Pri blagajni sva stala v vrsti za starejšim gospodom, ki je počasi polagal artikle na trak. Tomaž je nestrpno pogledoval na uro. »Vedno ista zgodba… vedno čakava na nekoga, ki nima pripravljenega denarja.«

Gospod se je obrnil in rekel: »Oprostita, mladina. Včasih gre počasneje.«

Tomaž ni odgovoril. Jaz pa sem začutila potrebo po opravičilu: »Nič hudega, gospod. Saj vsi kdaj zamudimo.«

Ko sva končno prišla na vrsto, sem opazila, da Tomaž ni vzel vsega iz vozička. Pod zelenjavo sta ostali dve pločevinki piva – tisti najcenejši Laško Golding, ki ga vedno skriva pred mano.

»Tomaž!« sem siknila.

Blagajničarka – mlada punca z imenom Maja na priponki – je pogledala najprej mene, potem Tomaža. »A bo to tudi šlo?«

Tomaž je zardel in prikimal.

Ko sva plačala in začela pakirati stvari v vrečke (seveda sva pozabila vrečko od doma), sem opazila Marka in Petro pri drugi blagajni. Slišala sem Marka reči: »Petra, kje imaš kartico? Saj veš, da nimava dovolj gotovine.«

Petra je začela brskati po torbici in postajala vse bolj živčna. Marko jo je priganjal: »No daj no! Saj veš, da ne maram čakati!«

V tistem trenutku me je nekaj prešinilo – tisti občutek nepravičnosti in nemoči iz preteklosti. Spomnila sem se vseh trenutkov, ko me je Marko priganjal ali poniževal pred drugimi. Kako sem vedno požrla solze in si rekla: »Saj bo bolje.«

Stopila sem do njih in tiho rekla: »Če želite, lahko jaz pokrijem razliko.«

Petra me je presenečeno pogledala: »Ne, res ni treba…«

Marko pa je rekel: »Ja, če lahko… saj veš, danes gre vse narobe.«

Podala sem blagajničarki svojo kartico in pokrila manjkajočih sedem evrov.

Ko sem se vrnila k Tomažu, me je pogledal z mešanico ponosa in ljubosumja. »Zakaj si to naredila? Saj nista reveža.«

»Ker vem, kako je biti ponižan pred drugimi.«

Tomaž ni rekel ničesar več do avta. Ko sva sedla v avto in zaprla vrata pred dežjem ter hrupom parkirišča, sem končno spregovorila:

»Veš… Včasih mislim, da živimo vsak svojo zgodbo v isti trgovini. Vsak ima svoje skrbi in svoje skrivnosti pod zelenjavo v vozičku.«

Tomaž me je pogledal skozi dežne kaplje na šipi: »A ti še vedno misliš na Marka?«

Zavzdihnila sem: »Ne gre za Marka. Gre za to, da nikoli ne veš, kaj kdo nosi s sabo domov – poleg kruha in mleka tudi svoje strahove in razočaranja.«

Pogledala sem skozi okno na mokro parkirišče in pomislila: »Kolikokrat smo že sodili drugim v vrsti ali skrivali svoje napake pod solato? In koliko priložnosti za sočutje zamudimo vsak dan?«