Kaj če otrok nikoli ne pride?
»Ne moreš kar naprej čakati, da se bo nekaj zgodilo, Blaž!« sem mu zabrusila, ko sva sedela za kuhinjsko mizo, na kateri je stal hladen čaj in neodprta pošta. V ozadju je tiho brnel hladilnik, v meni pa je vrelo. Blaž je pogledal proč, skozi okno, kjer so kaplje dežja polzele po steklu. »Saj veš, da nimam pravega motiva,« je zamrmral. »Če bi imela otroka, bi imel razlog, da se bolj potrudim.«
Ta stavek me je zadel kot klofuta. Že mesece poslušam isto zgodbo: da je njegovo delo v skladišču v Šiški samo začasno, da bo, ko bo treba, našel kaj boljšega, da bo, ko bo otrok, vse drugače. Ampak jaz sem tista, ki vsak mesec skrbi, če bova lahko plačala najemnino za najino majhno stanovanje v Mostah. Jaz sem tista, ki ponoči ne spi, ker razmišlja, ali je prav, da sploh razmišljava o otroku, če si komaj privoščiva vikend izlet na Bled, kaj šele plenice in voziček.
Spomnim se, kako sva se spoznala na tistem dolgočasnem rojstnem dnevu pri prijateljici Nini. Blaž je bil edini, ki je znal narediti šalo iz vsakega pogovora, in v trenutku me je osvojil s svojim nasmehom. Takrat sem verjela, da je življenje lahko lahkotno, če imaš ob sebi pravega človeka. Po enem letu sva se preselila skupaj, polna načrtov in sanj. A zdaj, dve leti kasneje, se mi zdi, kot da sem ujeta v nekakšno čakalnico, kjer se nič ne premakne.
»Kaj pa če otrok nikoli ne pride?« sem ga vprašala, tiho, skoraj šepetaje. Blaž me je pogledal, kot da sem ga udarila. »Zakaj pa ne bi? Saj sva še mlada.«
»Ampak kaj če ne? Kaj če ne moreva imeti otrok? Kaj če se zgodi kaj nepredvidljivega? Boš potem še vedno čakal na motivacijo?«
Zavzdihnil je in se z rokami prijel za glavo. »Ne vem, Ana. Samo… Vsi moji prijatelji imajo že otroke, vsi govorijo, kako jih to spremeni. Mogoče rabim samo to, da me nekaj premakne.«
V meni je vrelo. »Ampak jaz nočem otroka, ker bi te rada ‚popravila‘. Hočem otroka, ker si ga želim, ker sva pripravljena, ne pa zato, ker bi to moral biti tvoj budilnik!«
Nekaj časa sva molčala. Slišala sem, kako soseda spodaj kriči na svojega sina, naj ne skače po kavču. Včasih se mi zdi, da je v tej stavbi več otrok kot odraslih. Vsi so nekako našli način, da preživijo, jaz pa ne najdem poguma, da bi tvegala.
Moja mama mi vsak teden po telefonu ponavlja, da je čas, da postanem mama. »Veš, Ana, midva z očetom sva imela še manj, pa sva vseeno zmogla. Otroci prinesejo srečo, ne skrbi.« Ampak mama ni nikoli delala v današnjih časih, ko je služba v trgovini na Rudniku komaj dovolj za osnovne stroške, ko so cene vrtcev in hrane vsak mesec višje.
Blaž je tisti večer odšel ven, rekoč, da mora razmisliti. Ostala sem sama, z občutkom krivde in jeze. Zakaj sem jaz tista, ki mora biti vedno razumna? Zakaj ne more on enkrat prevzeti odgovornosti, brez da bi moral imeti pred seboj nekega namišljenega otroka kot motiv?
Naslednji dan sem v službi komaj zbrala misli. Moja sodelavka Petra je ravno povedala, da je noseča. Vsi so ji čestitali, jaz pa sem se počutila, kot da mi nekdo stiska srce. »Saj boš tudi ti kmalu, Ana,« mi je rekla, ko sva ostali sami v kuhinji. Samo nasmehnila sem se, a v meni je vrelo. Nihče ne ve, kako je, ko si sam v tem strahu, da boš morala vse sama.
Ko sem prišla domov, je Blaž sedel na kavču in gledal televizijo. »Sem razmišljal,« je rekel, ne da bi me pogledal. »Mogoče bi moral res poiskati drugo službo. Ampak… Saj veš, ni tako lahko.«
»Nič ni lahko, Blaž. Ampak jaz ne morem več čakati. Ne morem biti tista, ki bo vedno skrbela za vse. Če hočeš otroka, moraš najprej pokazati, da si pripravljen biti oče, ne samo sanjač.«
Pogledal me je, prvič po dolgem času zares. »Se bojiš, da te bom pustil na cedilu?«
»Bojim se, da bom ostala sama v dvoje,« sem priznala. »Da bom jaz tista, ki bo ponoči vstajala, jaz tista, ki bo skrbela za denar, jaz tista, ki bo nosila vse skrbi. In da boš ti še vedno čakal na nek motiv, ki ga mogoče nikoli ne bo.«
Blaž je vstal in prišel do mene. Prijel me je za roko. »Nočem, da se tako počutiš. Samo… Včasih imam občutek, da nisem dovolj dober. Da bom slab oče, če ne bom znal poskrbeti za vse.«
Solze so mi stekle po licih. »Ne rabim popolnega očeta. Rabim partnerja. Rabim nekoga, ki bo z mano, ne za mano.«
Tisti večer sva dolgo govorila. Prvič po dolgem času sem imela občutek, da me sliši. Obljubil je, da bo začel iskati novo službo, da bo šel na razgovore, čeprav ga je strah. Jaz sem mu obljubila, da bom potrpežljiva, a da ne bom več tiho, če bom čutila, da se stvari ne premikajo.
A še vedno me je strah. Kaj če se nič ne spremeni? Kaj če bo otrok res samo še ena teža na mojih ramenih? Kaj če sem jaz tista, ki je preveč zahtevna, preveč prestrašena, preveč realna?
Včasih se vprašam, ali je prav, da zahtevam več, ali pa bi morala biti hvaležna za to, kar imam. Ampak ali ni prav, da si želim več kot samo preživetje? Ali ni prav, da hočem otroka v svetu, kjer se ne bom bala, da bom ostala sama v dvoje?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi tvegali in upali, da bo otrok res prinesel spremembo, ali bi vztrajali pri tem, da mora najprej priti odgovornost, šele nato družina?