Jutro spakirajta svoje stvari in pojdita – Zgodba slovenske matere, ki je končno izbrala sebe

»Jutri spakirajta svoje stvari in pojdita,« sem rekla s tresočim glasom, ki je odmeval po tihem hodniku naše hiše v Škofji Loki. V zraku je visela napetost, ki se je nabirala mesece. Moj sin Tomaž in njegova žena Katja sta sedela na kavču, vsak s svojo skodelico čaja, a nihče ni pil. V kotu je tiho jokala moja vnukinja Lana, stara komaj dve leti.

Nisem več prepoznala svojega doma. Vsak dan so bile nove zamere, prepiri zaradi denarja, gospodinjskih opravil in celo zaradi tega, kdo bo peljal Lano v vrtec. Ko sta se Tomaž in Katja preselila k meni po tem, ko je Tomaž izgubil službo v lokalni tovarni, sem verjela, da bomo skupaj zmogli. A vsak dan sem bolj izgubljala sebe.

»Mama, ne moreš naju kar vreči ven!« je Tomaž dvignil glas. Njegove oči so bile rdeče od neprespanih noči in prepirov z ženo. »Kam naj gremo? Saj veš, da nimava kam!«

»Tomaž, ne gre več tako naprej. Vsak dan se kregamo. Ne morem več živeti v takem okolju. Potrebujem mir. Potrebujem sebe nazaj!« sem skoraj zakričala.

Katja me je pogledala z očmi, polnimi prezira in obupa. »Vedno si bila proti meni. Nikoli nisem bila dovolj dobra za tvojega sina.«

»Ni res! Samo… Samo želim si, da bi spoštovali moj dom in mene!« sem se zlomila. Solze so mi polzele po licih.

Spomnim se časov, ko je bil Tomaž še majhen fantič in sva skupaj hodila na sprehode ob Sori. Takrat sem verjela, da bom vedno njegova varna hiša. A zdaj sem bila le še senca same sebe – gospodinja, varuška, mediator med dvema odraslima človekoma, ki sta pozabila na spoštovanje.

Vse se je začelo podirati tisti dan, ko je Tomaž izgubil službo. Najprej je bil tiho, potem pa vedno bolj razdražljiv. Katja je delala v trgovini v Kranju in pogosto prihajala domov utrujena in sitna. Namesto da bi si bila v oporo, sta drug drugega krivila za vse težave.

»Mama, če nas vržeš ven, boš izgubila vnukinjo!« je Katja siknila.

»Ne grozi mi z Lano! Vedno bom njena babica! Ampak jaz… jaz ne morem več!«

Tiste noči nisem spala. Slišala sem šepetanje iz dnevne sobe, Lana je jokala v spanju. Srce me je bolelo kot še nikoli prej.

Zjutraj sem sedela v kuhinji in gledala skozi okno na megleno dvorišče. Vse življenje sem delala za druge – za moža, ki me je zapustil zaradi druge ženske; za sina, ki sem ga sama vzgajala; za vnukinjo, ki mi pomeni vse na svetu. A nikoli nisem naredila ničesar zase.

Ko sta Tomaž in Katja prišla v kuhinjo, sem jima tiho rekla: »Pomagala vama bom poiskati stanovanje. Pomagala bom z varstvom Lani. Ampak tukaj ne moreta več ostati.«

Tomaž me je pogledal kot tujca. »Nikoli si nisem mislil, da boš to naredila svojemu otroku.«

»Tudi jaz ne,« sem šepnila.

Tisti dan sta začela pakirati stvari. Lana je sedela na tleh in se igrala s svojo najljubšo punčko. Vsakič ko sem jo pogledala, me je stisnilo pri srcu.

Soseda Marija mi je prinesla kavo in me objela: »Ne krivi se. Vsaka mama ima pravico do miru.«

A krivda ni popustila. Ko so odšli, sem ure dolgo sedela na praznem kavču in poslušala tišino hiše. Prvič po dolgih letih ni bilo kričanja ali joka – samo tišina.

V naslednjih tednih sem pomagala Tomažu in Katji najti majhno stanovanje v Stražišču. Pomagala sem jima z denarjem za varščino in vsak teden pazila Lano. A odnosi so ostali napeti.

Nekega dne me je Tomaž poklical: »Mama… oprosti za vse.«

Solze so mi stekle po licih. »Tudi jaz te imam rada, sin moj.«

Danes živim sama v hiši, ki je spet moj dom. Pogrešam Lano in Tomaža vsak dan, a prvič po dolgih letih diham s polnimi pljuči.

Včasih se vprašam: Ali sem ravnala prav? Ali ima mama pravico izbrati sebe pred lastnim otrokom? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?