Jasnine tihe obiske: Desetletje po ločitvi
»Spet greš k Marici?« je zvenel glas mojega moža Borisa, ko sem si oblačila plašč. Njegove besede so bile ostre kot rezilo, čeprav jih je izgovoril tiho, skorajda utrujeno. Pogledala sem ga, a nisem odgovorila. Včasih je tišina edini odgovor, ki ga lahko daš, ko te nekdo ne razume.
Že deset let sem poročena z Borisom. Pred njim sem bila žena Marka, s katerim sva se razšla po dolgih letih tihega trpljenja in neizrečenih besed. Toda iz tistega zakona sem odnesla nekaj dragocenega – vez z njegovo mamo, Marico. Ko sem se ločila od Marka, sem pričakovala, da bom izgubila tudi njo. A Marica ni bila kot druge tašče. Bila je tista, ki me je držala za roko, ko sem jokala zaradi sina, njenega lastnega otroka. Bila je tista, ki mi je prinesla juho, ko sem bila bolna in sama v praznem stanovanju.
V naši vasi so ljudje hitro opazili, da še vedno hodim k njej. Sprva so si mislili, da ji pomagam iz usmiljenja – Marica je bila že v letih in zdravje ji je pešalo. A ko so minila leta in so moji obiski postali vsakodnevni ritual, so se začeli šepeti drugačne zgodbe. »Kaj pa če ima Jasna še vedno kaj z Markom?« je rekla soseda Silva pri trgovini. »Ali pa Marica ve nekaj o njej, kar noče povedati drugim.«
Vsakič, ko sem stopila skozi vrata Maricine hiše, sem čutila olajšanje. Tam sem bila lahko to, kar sem – brez mask in brez pričakovanj. Marica me je vedno pričakala z nasmehom in skodelico kave. »Jasna, danes si videti utrujena. Kaj te teži?« me je vprašala tistega popoldneva, ko sem prišla k njej z rdečimi očmi.
»Boris mi očita, da preveč časa preživim tukaj. Pravi, da zanemarjam dom in otroke. Ampak… tukaj se počutim živo, Marica. Doma sem samo senca same sebe.«
Marica je sedla poleg mene in mi položila roko na ramo. »Veš, ljudje bodo vedno govorili. Ampak samo ti veš, kaj ti srce pravi.«
Nisem ji povedala vsega. Nisem ji povedala, da me Boris zadnje čase vse bolj duši s svojo ljubosumnostjo in potrebo po nadzoru. Da mi očita vsako minuto, ki jo preživim stran od doma. Da me ponoči gleda s tistim hladnim pogledom in mi reče: »Zakaj si sploh še tukaj?«
Včasih sem se spraševala isto vprašanje. Zakaj sem še vedno tukaj? Zakaj ne morem preprosto zapustiti vsega in začeti znova? Toda potem sem pomislila na svoje otroke – na Evo in Nejca – in na to, kako bi jih prizadelo še eno razpadlo življenje.
Nekega dne me je na poti k Marici ustavila Silva. »Jasna, a ti ni nerodno? Saj imaš zdaj novo družino. Kaj boš rekla svojim otrokom, ko bodo odrasli? Da si več časa preživela pri bivši tašči kot doma?«
Nisem ji odgovorila. Samo nasmehnila sem se in šla naprej. Ljudje v vasi so vedno vedeli več o drugih kot o sebi.
Tistega večera me je Boris čakal v kuhinji. Na mizi je bila hladna večerja in njegov pogled je bil še bolj leden kot običajno.
»A misliš še dolgo tako? Da boš vsak dan hodila tja kot kakšna služkinja?«
»Marica me potrebuje. Sama je.«
»Tudi jaz te potrebujem! Otroka te potrebujeta! Ampak ti si raje tam!«
Zlomilo me je. Prvič po dolgem času sem mu vrnila: »Mogoče pa tudi jaz potrebujem nekoga! Nekoga, ki me razume! Ki me sprejme takšno, kot sem!«
Boris je molčal. V njegovih očeh sem videla bolečino in bes obenem.
Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odmevale njegove besede in Silvine opazke. Spraševala sem se, ali res delam narobe. Ali res bežim pred svojo družino? Ali pa le iščem nekaj, kar mi doma manjka?
Naslednji dan sem šla k Marici še bolj zgodaj kot običajno. Ko sem stopila skozi vrata, sem jo našla v solzah.
»Kaj se je zgodilo?«
»Marko… Marko me ni obiskal že več mesecev. Počutim se tako sama.«
Objela sem jo in takrat sem razumela – nisem bila edina izgubljena duša v tej hiši.
Tistega dne sva dolgo sedeli skupaj v tišini. Marica mi je pripovedovala o svoji mladosti, o vojni, o tem, kako je izgubila moža in kako jo zdaj zapušča še sin.
»Veš, Jasna… Včasih si želim, da bi imela hčerko. Ti si mi kot hči.«
Solze so mi spolzele po licu. Prvič v življenju sem začutila toplino materinske ljubezni – nekaj, kar mi moja lastna mama nikoli ni znala dati.
Ko sem se vračala domov, sem vedela, da moram nekaj spremeniti. Ne morem več živeti med dvema svetovoma.
Tisto noč sem Borisu povedala vse – o tem, kako prazno se počutim doma, o tem, kako mi Marica daje tisto toplino in razumevanje, ki ju pogrešam pri njem.
»Zakaj mi tega nisi nikoli povedala?« me je vprašal tiho.
»Ker si nikoli nisi želel slišati.«
Nekaj tednov kasneje se je Boris odločil iti z mano k Marici. Sedeli smo skupaj ob mizi in prvič po dolgem času sem začutila upanje.
Ljudje v vasi še vedno govorijo svoje zgodbe o meni in Marici. A zdaj vem: ni pomembno, kaj pravijo drugi. Pomembno je le to, kaj čutim jaz.
Včasih se vprašam: ali smo res dolžni izpolnjevati pričakovanja drugih ali pa imamo pravico slediti svojemu srcu? Kje je meja med dolžnostjo do družine in dolžnostjo do sebe?
Kaj bi vi storili na mojem mestu?