Izgnala sem moža in taščo iz svojega stanovanja – in ne obžalujem!
»Ne morem več, Tomaž! Dovolj imam!« sem zakričala, ko sem s tresočimi rokami odprla vrata spalnice. Zunaj je grmelo, dež je tolkel po oknih, v meni pa je divjala še hujša nevihta. Tomaž in njegova mama Marija sta sedela na robu postelje, njuni obrazi bledi kot stena. »Kaj si slišala?« je Marija zadrhtela, a v njenem glasu ni bilo niti kančka obžalovanja.
V tistem trenutku sem vedela: vse tiste mesece, ko sem čutila, da nekaj ni v redu, ko so bile večerne tišine prepojene z napetostjo, ko so pogledi bežali stran – vse to ni bila le moja domišljija. »Slišala sem dovolj,« sem rekla tiho, a odločno. »Slišala sem, kako me obrekujeta, kako me imata za tujo v lastnem domu. Kako si želita, da bi odšla jaz – ne vidva!«
Tomaž je pogledal stran. Marija pa je vstala in se mi približala. »To je moj sin. Vedno bo moj sin. Ti si prišla kasneje,« je rekla hladno. V njenih očeh ni bilo topline, le trda odločnost ženske, ki je prepričana, da ima pravico odločati o življenju drugih.
Spomini so mi švigali pred očmi: kako sem Marijo sprejela v najino stanovanje po moževi prošnji, ker naj bi bila osamljena po moževi smrti; kako sem potrpežljivo prenašala njene pripombe o moji kuhi, vzgoji otrok in celo o tem, kako obešam perilo. Tomaž je vedno rekel: »Pusti mami, saj veš, kakšna je.« Jaz pa sem molčala. Zaradi miru. Zaradi otrok. Zaradi ljubezni.
Toda tisti večer sem prvič v življenju začutila, da me lastna hiša duši. Da nimam več glasu. Da sem postala gostja v svojem domu.
»Pojdita!« sem rekla. »Oba! Zdaj!«
Tomaž je planil pokonci: »Ne moreš tega narediti! To je tudi moj dom!«
»Ne, Tomaž. To je moje stanovanje. Moji starši so mi ga pustili. Ti si prišel k meni – in prinesel še svojo mamo. Leta sem se trudila, da bi bili družina. Ampak jaz nisem več pomembna. Nikoli nisem bila.«
Marija je zaničljivo zavila z očmi: »Saj si vedela, da bo tako. Moški potrebuje mamo.«
»Moški potrebuje ženo! In spoštovanje!« sem zavpila nazaj.
V tistem trenutku se je iz otroške sobe zaslišal jok najine hčerke Nine. Stekla sem k njej in jo stisnila k sebi. Njene solze so se pomešale z mojimi.
Ko sem se vrnila v dnevno sobo, sta Tomaž in Marija že zbirala stvari. V zraku je visela tišina – težka, napeta, polna neizrečenih besed.
»Kam naj greva?« je vprašal Tomaž s tresočim glasom.
»Kamor hočeta. Ampak tukaj ne moreta več ostati.«
Ko so se vrata za njima zaprla, sem obstala sredi prazne dnevne sobe. Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle. Počutila sem se kot izdajalka – a hkrati prvič po dolgih letih tudi kot nekdo, ki ima pravico do svojega življenja.
Naslednji dnevi so bili peklenski. Sosedje so šepetali za hrbtom: »Si slišala? Izgnala jih je!« Moja mama me je poklicala: »Ana, kaj si naredila? Saj veš, kako ljudje govorijo.«
»Mama, ne morem več živeti tako. Vsak dan sem manj jaz.«
»Ampak Tomaž te ima rad…«
»Če bi me imel rad, bi me branil pred svojo mamo.«
Nina me je vsak večer spraševala: »Kje je ati? Kje je babi?« In jaz nisem znala odgovoriti drugače kot: »Zaenkrat sta šla proč.«
Vsak dan sem se borila z občutki krivde in olajšanja hkrati. V službi so sodelavke opazile mojo bledico in podočnjake.
»Ana, si v redu?« me je vprašala Petra med malico.
»Ne vem več… Vse se mi podira.«
»Veš kaj? Pogumna si. Večina žensk bi še vedno trpela zaradi miru v hiši.«
A jaz nisem bila pogumna – bila sem obupana.
Tomaž mi je pisal dolge SMS-e: »Prosim, premisli še enkrat. Mama nima kam iti.«
A jaz nisem več mogla nazaj. Vsakič ko sem pomislila na vse ponižujoče besede, na vse večere, ko sem jokala v kopalnici, na vse trenutke, ko sem morala biti tiho zaradi miru – vsakič me je stisnilo pri srcu.
Nekega dne me je obiskala Marija sama. Stala je pred vrati s kovčkom v roki.
»Ana… Saj veš… Saj nisem mislila tako… Saj si dobra mama… Samo… Saj veš… Jaz nimam nikogar drugega.«
Pogledala sem jo naravnost v oči: »Marija, nikoli mi nisi dala občutka, da sem dobrodošla v lastnem domu. Nikoli nisi sprejela mene kot del družine – vedno le kot vsiljivko.«
Zavzdihnila je in odšla brez besed.
Tomaža od takrat skoraj ne vidim več. Pride po Nino vsak drugi vikend in jo pelje k sebi v najemniško garsonjero na drugi strani mesta. Ko jo pripelje nazaj, se komaj pogledava v oči.
Včasih ponoči sedim na kavču in poslušam dež na oknih ter razmišljam: Sem res ravnala prav? Bi morala še malo potrpeti? Bi bilo bolje za Nino?
A potem pogledam svojo hčerko – kako mirno spi v svoji postelji brez strahu pred babičinimi opazkami ali prepiri med mano in Tomažem – in vem: prvič po dolgih letih diham s polnimi pljuči.
Morda bom še dolgo nosila brazgotine te odločitve. Morda mi bodo ljudje še dolgo sodili. A vem nekaj: če ne bi izbrala sebe zdaj, bi izgubila vse – tudi svojo hčerko.
Se tudi vi kdaj vprašate: kdaj je dovolj? Kdaj imate pravico reči – zdaj pa res ne grem več čez sebe?