„Imela bom toliko otrok, kolikor si jih želim!” – zgodba razbite družine iz Domžal, ki jo je razklala ena sama življenjska želja
»Petra, a si res prepričana, da je to pametno?« sem skoraj zašepetal, ko sem jo tistega deževnega popoldneva gledal, kako v kuhinji Domžalskega bloka reže kruh za svoje tri otroke. Njene roke so bile utrujene, pod očmi so se ji risale temne sence, a v očeh je žarela tista neomajna odločnost, ki sem jo poznal že iz otroštva.
»Tomaž, to je moje življenje. Imela bom toliko otrok, kolikor si jih želim!« je odvrnila in me pogledala naravnost v oči. V tistem trenutku sem začutil, kako se med nama odpira prepad – ne zaradi kruha ali otrok, ampak zaradi sanj, ki jih nisem razumel.
Naša družina je bila vedno tesno povezana. Mama je delala v bližnji osnovni šoli kot kuharica, oče pa je bil šofer tovornjaka. Nikoli nismo imeli veliko, a vedno smo si pomagali. Petra je bila dve leti mlajša od mene in že od malega je govorila, da bo imela veliko družino. Jaz sem se po študiju preselil v Ljubljano in postal programer – življenje sem si želel urediti drugače: stabilno, varno, brez pretiranih tveganj.
Ko je Petra spoznala Marka, so se njene sanje začele uresničevati. Poroka na dvorišču stare hiše v Mengšu, veselje, otroški jok – najprej Ana, potem Luka in nazadnje še mala Zala. Ko je Petra napovedala, da pričakuje četrtega otroka, se je v naši družini nekaj zlomilo.
Mama je bila tiho. Oče je le zamrmral: »A boš še dolgo rojevala? Saj nisi zajec.« Marko je bil videti utrujen in zaskrbljen – njegova plača v skladišču ni zadostovala niti za osnovne stvari. Petra pa je vztrajala: »To je moja odločitev!«
Začeli so se prepiri. Najprej med Petrom in Markom – ponoči sem slišal njihove glasove skozi stene bloka, ko sem prišel na obisk. Potem so se vmešali še starši. Mama je jokala: »Petra, ne moreš pričakovati, da bomo vedno pomagali!« Oče je udaril po mizi: »V tej državi ni prostora za toliko otrok!«
Jaz sem bil nekje vmes. Po eni strani sem občudoval Petrovo pogum in ljubezen do otrok. Po drugi strani pa sem videl, kako se utaplja v skrbeh – položnice so se kopičile na kuhinjski polici, hladilnik je bil pogosto skoraj prazen. Ko sem ji ponudil pomoč, me je zavrnila: »Nočem tvoje miloščine!«
Nekega večera sem jo našel na klopci pred blokom. Dež ji je močil lase, a ni se premaknila. Prisedel sem in tiho vprašal: »Zakaj to počneš? Zakaj vztrajaš?«
Petra me je pogledala s solzami v očeh: »Ker sem vedno sanjala o tem. Ker hočem dati otrokom tisto toplino in ljubezen, ki sva jo midva imela kot otroka. Ker nočem biti sama.«
V tistem trenutku sem začutil njeno osamljenost. Marko je bil vedno bolj odsoten – delal je nadure ali pa je zvečer sedel pred televizijo in molčal. Otroci so bili ves čas okoli nje; Petra ni imela niti trenutka zase.
Ko se je rodil četrti otrok – mali Nejc – so se stvari še poslabšale. Marko je začel piti. Mama in oče sta skoraj prenehala prihajati na obisk. Jaz sem bil edini, ki sem še vztrajal – nosil sem jim hrano iz Ljubljane, pomagal pri domačih nalogah z Ano in Luko.
Nekega dne me je Petra poklicala sredi noči: »Tomaž, ne zmorem več. Marko me je danes prvič udaril.«
Srce mi je padlo v hlače. Prišel sem takoj – Petra je sedela na tleh v kuhinji, objemala Nejca in tiho jokala. Marko je spal na kavču.
»Pojdi stran od njega!« sem rekel jezno.
»Kam naj grem? Nimam kam! Stanovanje ni moje, službe nimam… Otroci potrebujejo očeta.«
Tiste noči sem prvič začutil nemoč. V Sloveniji ni veliko pomoči za matere z več otroki – socialna pomoč je bila minimalna, občina ni imela prostih stanovanj za socialne primere. Petra ni hotela v materinski dom: »Nočem biti ena izmed tistih žensk!«
Družina se je razbila na koščke. Oče ni več govoril s Petro; mama ji je pošiljala denar na skrivaj. Marko se ni spremenil – postal je še bolj zagrenjen in nasilen.
Jaz sem bil razpet med službo in Petrovo stisko. Moja partnerka Nina mi je rekla: »Ne moreš rešiti vsega sveta!« A kako naj pustim sestro samo?
Nekega dne sem Petri predlagal: »Pridi z otroki k meni v Ljubljano. Začasno.«
Zavrnila me je: »Nočem biti breme.«
Meseci so minevali v napetosti in tišini. Otroci so postali nemirni; Ana se je začela zapirati vase, Luka se je pretepal v šoli.
Na koncu se je Petra le odločila – poklicala je center za socialno delo in zaprosila za pomoč. Preselili so jo v začasno stanovanje v Kamniku; Marko ni imel več stika z otroki.
Danes sedim na klopci pred blokom in gledam Petro, kako pelje otroke na igrišče. Je utrujena, a v očeh ji spet žari tisti stari ogenj.
Včasih se sprašujem: Ali sem imel pravico posegati v njeno življenje? Bi moral molčati in ji pustiti svobodo? Ali pa smo kot družina dolžni pomagati drug drugemu – tudi če nas to boli?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi posegli ali bi pustili vsakemu svojo pot?