„Imaš en mesec, da se izseliš!” – Ko družina ne pomeni več doma

»Imaš en mesec, da se izseliš!« je rekla s tistim ledenim tonom, ki sem ga poznala že od prvega dne, ko sem prestopila prag njihove hiše v Šiški. V roki sem še vedno držala skodelico kave, roke so se mi tresle, srce pa je začelo divje razbijati. Marko je stal ob oknu, pogledoval skozi dež na vrt, kot da ga vse skupaj ne zadeva. »Marko?« sem šepnila, a ni dvignil pogleda. »Tako je prav,« je rekla njegova mama, gospa Marjeta, »to ni več tvoj dom.«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi tla pod nogami pogrezajo. Vse, kar sem gradila zadnjih sedem let – skupni dom, družino, spomine – je izginilo v eni sami povedi. »Zakaj? Kaj sem naredila narobe?« sem komaj izdavila. Marjeta je zavila z očmi: »Dovolj imam tvoje lenobe in tega, da nisi sposobna najti prave službe. Marko si zasluži boljšo ženo.«

Bolečina me je preplavila. Vedno sem si prizadevala biti dobra žena in snaha. Po diplomi iz slovenistike sem iskala zaposlitev, a v Ljubljani ni bilo lahko. Prijavljala sem se na razpise za učiteljico, delala honorarno v knjigarni in prevajala članke za drobiž. Marko je imel stalno službo v banki in njegova mama mi je to pogosto vrgla pod nos. »Če bi bila bolj pridna, bi že zdavnaj imela službo za nedoločen čas!«

Tisti dan sem prvič začutila, da Marko ni več moj zaveznik. Ko sva bila sama v spalnici, sem ga vprašala: »Res misliš, da moram oditi?« Pogledal me je s praznimi očmi: »Mami ima prav. Ne moreva več tako naprej.«

V dneh, ki so sledili, sem živela kot duh. Marjeta me je ignorirala ali mi namenjala strupene pripombe: »A boš danes spet cele dneve pred računalnikom?« ali »Saj veš, da Marko potrebuje ženo, ne pa še enega otroka.« Marko se je vračal domov pozno in vedno bolj pogosto je prespal pri prijatelju Borutu. Ko sem ga vprašala, ali ima drugo, je rekel: »Ne kompliciraj.«

Moji starši so živeli v majhni hiši na Dolenjskem in niso imeli prostora zame. Mama me je tolažila po telefonu: »Saj bo bolje, hči moja. Pridi domov za vikend.« A nisem hotela priznati poraza.

Vsak dan sem pregledovala oglase za stanovanja. Cene so bile nore – garsonjera v Ljubljani je stala več kot polovico moje mesečne plače iz knjigarne. Prijateljica Tjaša mi je ponudila kavč v svojem stanovanju na Viču: »Pridi k meni, vsaj dokler ne najdeš česa svojega.«

Zadnji teden pred izselitvijo sem ponoči jokala v kopalnici. Spraševala sem se, ali sem res tako nevredna ljubezni in doma. Na dan odhoda sem spakirala kovčke in stala pred vrati dnevne sobe. Marjeta me ni niti pogledala. Marko mi je le na hitro pomahal: »Srečno.«

Pri Tjaši sem prvič po dolgem času spet začutila toplino. Skupaj sva pili vino in se smejali stvarem iz študentskih let. A ponoči me je dušila tesnoba – kaj zdaj? Kako naprej?

Po nekaj tednih iskanja sem našla delo v osnovni šoli na Vrhniki kot nadomestna učiteljica slovenščine. Plača ni bila visoka, a prvič po dolgem času sem imela občutek, da nekaj pomenim. Otroci so me sprejeli z odprtimi rokami in sodelavke so bile prijazne.

Nekega popoldneva me je poklicala Marjeta: »Marko ima novo dekle. Samo da veš.« Njene besede so bile kot strup, a tokrat nisem več jokala. Samo odložila sem telefon in globoko vdihnila.

Po pol leta sem si lahko privoščila majhno sobico v Šentvidu. Ni bilo veliko – postelja, omara in miza – a bilo je moje. Prvič po dolgem času sem si skuhala kavo in jo pila ob oknu brez strahu pred opazkami.

Nekega dne sem na tržnici srečala Marka. Bil je bled in shujšan. »Kako si?« me je vprašal tiho.
»Dobro sem,« sem odgovorila iskreno.
»Pogrešam te,« je rekel.
»Jaz pa sebe ne pogrešam več tam.«

Ko sem odšla domov, sem razmišljala o tem, kaj pomeni dom. Je to kraj ali ljudje? Je to občutek varnosti ali le navada? Vem samo to: čeprav so mi vzeli vse, kar sem poznala kot dom, sem našla nekaj pomembnejšega – sebe.

Ali ste tudi vi kdaj morali zapustiti vse in začeti znova? Kje ste našli svoj novi dom?