Hiša ob Dravi: Cena mojih sanj

»Ne moreš kar tako odločiti, mama! To je naša dediščina!« je zavpila Petra, moja najstarejša hči, ko sem ji povedala, da sem podpisala pogodbo za nakup stare hiše ob Dravi. Njene oči so bile polne razočaranja in jeze, roke so ji drhtele. V tistem trenutku sem se zavedela, da sem s svojo odločitvijo odprla Pandorino skrinjico starih zamer in neizgovorjenih bolečin.

Vse življenje sem sanjala o tem – o hiši na reki, kjer bi se zbirali moji otroci in vnuki, kjer bi dišalo po domačem kruhu in bi v poletnih večerih poslušali šumenje vode. Ko sem bila še deklica v Halozah, sem s sestro Anico ure in ure sedela na bregu Drave in sanjarila, da bova nekoč imeli svojo hišo tam. A življenje je šlo svojo pot: poroka z Ivanom, tri otroke, delo v tekstilni tovarni, skrbi za bolno mamo in potem še Ivanova smrt. Sanje so ostale nekje v ozadju, kot stara razglednica, ki jo občasno pogledaš in potem spet pospraviš.

Ko sem pred dvema letoma prodala stanovanje v Mariboru in dobila nekaj denarja od očetove zapuščine, sem vedela, da je zdaj ali nikoli. Hiša v vasi Brezula je bila stara, potrebna obnove, a ko sem stopila na vrt in začutila vonj po mokri travi ter slišala reko, sem vedela: to je to. Nisem vprašala otrok za dovoljenje. Mislila sem, da bodo razumeli.

A Petra ni razumela. Niti sin Matej ne. »Mama, zakaj nisi nič povedala? Saj veš, da imamo tudi mi težave – jaz še vedno odplačujem kredit za stanovanje!« je rekel tisti večer po telefonu. Njegov glas je bil trd in oddaljen. Najmlajša hči Nina je bila tiho. Ona je vedno tiha, a njene oči povedo več kot besede.

Prvi meseci v novi hiši so bili polni dela in upanja. Vnuki so prihajali ob koncih tedna – skupaj smo barvali ograjo, sadili rože in pekli palačinke. A vsakič, ko so otroci prišli skupaj, sem čutila napetost. Petra je bila hladna do Nine, Matej se je izogibal pogovorom o denarju. Nekega večera sem ujela Petri in Mateju pogovor v kuhinji:

»Nina bo spet dobila več kot midva. Mama jo ima raje.«
»Ne bodi smešna. Saj veš, da mama ni taka.«
»Pa je! Vedno ji vse oprosti.«

Stala sem za vrati in me je zabolelo pri srcu. Ali res delam razlike med otroki? Ali sem res tako slepa?

Nekega popoldneva me je obiskala sestra Anica. Sedli sva na klopco pod staro češnjo.

»Marija, zakaj si to naredila? Saj veš, da denar razdvaja ljudi.«
»Samo želela sem si dom za vse nas… kraj, kjer bomo skupaj.«
»Ampak nisi jih vprašala za mnenje. Otroci imajo občutek, da si jih izključila.«

Tiste noči nisem mogla spati. Spraševala sem se: ali sem res sebična? Ali so moji otroci res tako ranjeni zaradi mojih odločitev?

Prišla je jesen in z njo prvi prepiri glede obnove hiše. Petra je vztrajala, da moramo zamenjati streho takoj – »če bo šlo tako naprej, bo začelo zamakati!« Matej pa je trdil, da nimamo dovolj denarja in naj raje počakamo do pomladi. Nina se ni oglašala. Vse bolj sem čutila, kako se med nami kopiči napetost.

Nekega večera je Nina ostala dlje kot običajno. Sedeli sva v kuhinji ob čaju.

»Mama… veš… jaz nisem jezna nate. Samo… včasih si želim, da bi nas vprašala za mnenje. Da bi nas vključila.«
»Nisem hotela nikogar prizadeti… Samo bala sem se, da bom spet zamudila priložnost.«
Nina me je prijela za roko.
»Vem. Ampak včasih moramo pustiti drugim, da nam pomagajo sanjati.«

Naslednji dan sem poklicala družinski sestanek. Vsi so prišli – tudi Petra, čeprav s stisnjenimi ustnicami.

»Vem, da ste jezni name. In razumem vas. Nisem vas vprašala za mnenje, ker sem se bala vašega odgovora. Ampak ta hiša ni samo moja – je naša. Če želite, jo lahko prodamo ali pa jo uredimo skupaj.«

Petra je pogledala stran.
»Jaz ne morem več vlagati v nekaj, kar ni moje.«
Matej je skomignil z rameni.
»Če bomo vsi sodelovali… mogoče lahko naredimo nekaj lepega.«
Nina pa je tiho rekla:
»Jaz si želim samo miru med nami.«

Tisti večer smo prvič po dolgem času sedeli skupaj ob mizi in se pogovarjali brez očitkov. Ni bilo lahko – stare zamere ne izginejo čez noč. A začeli smo znova graditi mostove.

Danes sedim na verandi in gledam reko. V hiši diši po jabolčni piti – Nina peče z vnuki. Petra še vedno ni povsem pomirjena; Matej pride le občasno. A nekaj se je spremenilo: začeli smo govoriti o stvareh, ki so nas bolele.

Včasih se vprašam: ali so sanje vredne cene? Ali lahko zgradimo srečo brez žrtev? Morda ni pomembno, ali imamo hišo ob Dravi ali ne – pomembno je le to, da znamo prisluhniti drug drugemu.

Kaj vi mislite? Ste že kdaj morali izbirati med svojimi sanjami in srečo svojih najbližjih?