Grenak okus praznikov: Ko mama vedno izbere sestro – Moja zgodba o izdaji, družinskih konfliktih in vprašanju, ali se sploh še splača boriti za odnos
»Ne morem verjeti, da si to res naredila, mama!« sem skoraj zakričala čez mizo, ko je v dnevni sobi zadišalo po potici in je bila napetost tako gosta, da bi jo lahko rezal z nožem. Moja sestra Katja je sedela poleg mame, nasmejana in samozavestna, kot da je vse v najlepšem redu. Moja dva otroka, Neža in Tine, sta tiho sedela v kotu in gledala v tla. Vsi so vedeli, kaj se je zgodilo – le mama se je pretvarjala, da ni nič narobe.
Že odkar pomnim, je bila Katja mamin ponos. Vedno je bila prva pri vsem: odličnjakinja v šoli, najboljša v glasbeni šoli, tista, ki je dobila novo kolo za rojstni dan, medtem ko sem jaz dobila le knjigo. »Tina, saj veš, Katja je občutljiva,« mi je vedno govorila mama, ko sem se pritoževala. »Ti si pa močna.« Ampak tistega božičnega večera sem spoznala, da moja moč ni nič drugega kot izgovor za njeno brezbrižnost do mene.
Vse se je začelo že popoldne, ko smo prišli k mami na praznično večerjo. Otroka sta bila navdušena – babica jima je obljubila presenečenje. Prinesla sem doma pečeno potico in darila za vse. Katja je zamudila skoraj dve uri, a mama ji ni rekla niti besede. Ko je končno prišla, so se vsi pogovori vrteli okoli nje: kako ji gre v službi na občini, kako je njen sin Timotej zmagal na tekmovanju iz matematike. Moja otroka sta bila skoraj nevidna.
Ko smo sedli k večerji, sem opazila, da je mama pripravila posebno jed – Katjino najljubšo gobovo juho. Neža ima alergijo na gobe in sem mami to povedala že prejšnji teden. »Ah, saj bo samo malo poskusila,« je zamahnila z roko. »Ne bodi tako občutljiva.« V meni je začelo vreti.
Po večerji so otroci čakali na obljubljeno presenečenje. Mama je iz omare prinesla veliko škatlo in jo dala Katjinemu sinu Timoteju. »To si res zaslužiš,« mu je rekla in ga objela. Neža in Tine sta ostala brez besed. Pogledala sem mamo: »Kaj pa Neža in Tine? Saj si jim tudi nekaj obljubila.« Mama me je pogledala s tistim utrujenim pogledom: »Tina, ne kompliciraj. Saj bosta dobila kaj drugič.«
Takrat sem vstala od mize. »Mama, a sploh vidiš, kaj delaš? Vedno izbereš Katjo. Vedno! Tudi če pri tem trpijo moji otroci!« Katja se je oglasila: »Tina, nehaj dramatizirati. Saj ni nič takega.«
»Ni nič takega?« sem ponovila in začutila solze v očeh. »Moja otroka sta prišla k babici na praznike in odhajata domov užaljena in žalostna!«
Mama je vstala in začela pospravljati mizo, kot da me sploh ne sliši. »Tina, vedno si bila preobčutljiva. Saj veš, Katja ima zdaj težko obdobje.«
»Vsi imamo težka obdobja! Ampak jaz nikoli nisem bila tvoja izbira!« sem zakričala in pobrala plašč otrokoma.
V avtu so otroci tiho jokali. Vozila sem skozi zasnežene ulice Ljubljane in premišljevala o vseh letih, ko sem upala, da bo mama nekoč videla tudi mene. Da bo opazila moje otroke. Da bom tudi jaz lahko ponosna hči.
Naslednji dan mi je Katja poslala sporočilo: »Upam, da si zdaj zadovoljna s svojim izpadom.« Nisem ji odgovorila. Mama me ni poklicala.
Dnevi so minevali v tišini. Otroka sta me večkrat vprašala: »Zakaj nas babica nima rada?« Nisem znala odgovoriti. Kako naj otrokom razložim nekaj, česar sama ne razumem?
V službi sem bila odsotna z mislimi. Moja sodelavka Maja me je vprašala: »Kaj te muči?« In prvič sem ji povedala vse – o favoritizmu doma, o tem, kako sem vedno morala biti močna in tiha. Maja me je objela: »Veš kaj? Ni nujno, da si vedno ti tista, ki rešuje odnose.«
Za novo leto me mama ni poklicala. Katja mi je poslala sliko njihove družine pred smrečico – vsi nasmejani. Jaz pa sem sedela doma z otrokoma in gledala skozi okno v prazno noč.
Po nekaj tednih sem zbrala pogum in poklicala mamo. »Mama, lahko prideva na obisk?« Sem upala na vsaj malo topline v njenem glasu.
»Veš, Tina… zdaj ni najboljši čas. Katja ima spet težave v službi in bi rada imela mir.«
Takrat sem dojela: nikoli ne bom dovolj dobra za svojo mamo. Nikoli ne bom njena prva izbira.
Otroka sta me vprašala: »A bomo še kdaj šli k babici?«
»Ne vem, srčka moja… mogoče nekoč.«
Včasih ponoči razmišljam: ali naj še vztrajam? Ali naj še naprej prosim za ljubezen in pozornost? Ali pa naj končno sprejmem, da nekateri odnosi niso vredni boja?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi še poskušali ali bi pustili preteklost za sabo?