Ena noč na policijski postaji: Kako me je materinska skrb za vedno spremenila

»Ne, ne morem ga pustiti tam!« sem skoraj zakričala v slušalko, ko mi je policistka pojasnjevala, da moram priti na postajo. Roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo kot noro. V ozadju sem slišala moža, kako je jezno hodil gor in dol po hodniku: »To je tvoja krivda, Maja! Vedno ga preveč ščitiš!«

Tistega večera je bilo vse drugače. Sin, Luka, je bil vedno tih, zaprt vase, a nikoli problematičen. Ko pa so me poklicali s policije in rekli, da so ga ujeli z nekaj prijatelji pri kraji v trgovini v centru Ljubljane, se mi je svet sesul. V trenutku sem vedela, da bom naredila vse, da ga zaščitim. Tudi če to pomeni lagati.

Na postaji je bilo hladno. Policistka, ki me je sprejela, je imela stroge oči in utrujen glas: »Gospa Novak, vaš sin je v drugi sobi. Potrebujemo vašo izjavo.« Pogledala sem jo in v meni se je prebudila levjesrčna mati: »Luka ni slab fant. Nekaj ga je moralo potisniti čez rob.«

Ko sem sedla v sobo za zaslišanje, sem začutila težo vseh let, ko sem skušala biti popolna žena in mati. Vedno sem bila tista, ki je pomirjala prepire med možem in sinom, tista, ki je skrivala Lukove slabe ocene pred očetom, tista, ki je ponoči jokala v kopalnici, ko sta oba spala.

»Povejte mi resnico, gospa Novak. Je Luka res sam ukradel stvari ali mu je kdo pomagal?« Policistka me je gledala naravnost v oči. V tistem trenutku sem se odločila: »Jaz sem mu rekla, naj vzame tisto čokolado. Bila sem tam.«

Laž. Prva velika laž v mojem življenju. A bila sem pripravljena sprejeti posledice. Zaradi sina.

Ko so me odpeljali v drugo sobo in mi vzeli izjavo, sem skozi steklo videla Luko. Bil je bled, oči so mu bile rdeče od joka. Mož je stal ob njem in mu nekaj jezno šepetal na uho. Vedela sem, kaj mu govori: »Tvoja mama te bo vedno reševala. Nikoli ne boš odrasel.«

V meni se je nabiral bes. Zakaj vedno jaz? Zakaj vedno jaz rešujem vse? Zakaj moj mož ne more biti bolj razumevajoč? Zakaj Luka ne more biti bolj odprt z mano?

Ko so me izpustili iz sobe, me je Luka objel tako močno, da sem skoraj padla. »Mami, oprosti… Nisem hotel… Samo…«

»Vem, srček. Vem.«

A nisem vedela ničesar. Nisem vedela, zakaj je to naredil. Nisem vedela, kaj se dogaja v njegovi glavi. Nisem vedela niti več, kdo sem jaz.

Ko smo prišli domov, je mož udaril po mizi: »Tole je konec! Ne bom več gledal tega razvajanja! Če ga še enkrat zaščitiš pred posledicami njegovih dejanj, grem!«

»In kam boš šel? K svoji mami?« sem mu zabrusila nazaj. Prvič po letih sem mu odgovorila ostro. Prvič sem začutila, da imam pravico do glasu.

Luka se je zaprl v sobo in zaloputnil vrata. Slišala sem ga jokati. Mož je odšel ven in zaloputnil vhodna vrata.

Ostala sem sama v kuhinji. Roke so mi še vedno drhtele. Pogledala sem se v okno in zagledala svoj odsev – utrujeno žensko s podočnjaki in sivimi lasmi na sencih.

V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Maja, ženska mora biti steber družine.« A jaz nisem več želela biti steber. Hotela sem biti človek.

Naslednje jutro me je poklicala mama: »Slišala sem… Kaj si naredila? Si res priznala krajo zaradi Luke? Maja, to ni prav!«

»Mama, ti si vedno govorila, da moram zaščititi svojega otroka.«

»Ne tako! Mora sprejeti odgovornost!«

»In kdo bo sprejel odgovornost za vse te leta tišine med mano in možem? Za vse prepire? Za to, da nikoli nisem smela povedati svojega mnenja?«

Mama je utihnila.

Tisti dan sem prvič po dolgem času sedla z Luko za mizo in ga pogledala naravnost v oči: »Zakaj si to naredil?«

Dolgo je molčal. Potem pa tiho rekel: »Ker si ti vedno vse rešila zame. Ker sem hotel videti, če boš tudi tokrat.«

Zabolelo me je globoko v srcu. Vse moje materinske žrtve so ga le še bolj oddaljile od mene.

Mož se tisti večer ni vrnil domov. Poklicala sem ga in rekla: »Če želiš oditi, pojdi. Jaz bom končno začela živeti zase.«

V naslednjih tednih smo vsi trije hodili kot duhovi po stanovanju. Luka ni več govoril z mano. Mož me je ignoriral. Mama mi ni več klicala.

Nekega dne pa sem se zbudila in začutila mir. Prvič po letih nisem čutila krivde ali strahu. Prvič sem si dovolila biti samo Maja – ne samo mama ali žena.

Danes sedim na klopci pred blokom in gledam ljudi okoli sebe. Sprašujem se: Koliko žensk še vedno živi samo za druge? Koliko nas si upa reči: dovolj je?

Ali lahko sploh kdaj najdemo ravnotežje med tem, da smo dobre matere, žene in hčere – in tem, da smo preprosto ljudje?