Dvojni rojstni dan: Plamen spominov in skrivnosti, ki žgejo

»Ne morem verjeti, da je spet tu, ta dan,« sem si šepetala, ko sem stala pred ogledalom in si popravljala lase. Na koledarju je bil obkrožen datum – 14. marec, moj drugi rojstni dan. Pravi rojstni dan imam septembra, a odkar me je sestra Maja pred petnajstimi leti rešila iz ognjenih zubljev, praznujemo še ta dan. Mama vedno speče dve torti, oče pa, čeprav redko govori o tisti noči, vsako leto prinese šopek zvončkov. A letos je bilo v zraku nekaj drugačnega.

Telefon je zazvonil. »Živa, bi lahko prišla danes popoldne k nama?« je vprašal Marko, Majin mož. Njegov glas je bil nenavadno resen, skoraj hladen. »Maja bo doma, ampak… rad bi govoril s tabo na štiri oči.« V trebuhu me je stisnilo. Marko je bil vedno prijazen, a tudi nekoliko oddaljen, kot da je v njegovi glavi vedno še nekaj pomembnejšega od družinskih zadev. »Seveda, pridem,« sem izdavila, čeprav sem v sebi čutila nemir, ki ga nisem znala pojasniti.

Ko sem stopila v njihovo hišo v Trzinu, me je Maja objela, a njen objem je bil tokrat kratek, skoraj prisiljen. »Marko te čaka v kabinetu,« je rekla in se hitro umaknila v kuhinjo. Hodnik je bil poln družinskih fotografij – na eni sem jaz, stara pet let, z obvezami na rokah, Maja pa me drži v naročju. Spomini so me zaboleli.

Marko je sedel za masivno mizo, pred njim je bila skodelica kave, ki se je še kadila. »Živa, usedi se, prosim,« je rekel in pokazal na stol nasproti. Njegove oči so bile utrujene, podočnjaki globoki. »Veš, dolgo sem razmišljal, ali naj ti to povem, ampak mislim, da imaš pravico vedeti.«

»Kaj?« sem komaj izdavila. Srce mi je razbijalo.

»Tisti požar… ni bil nesreča,« je rekel tiho. »Nekdo je zanetil ogenj.«

Začutila sem, kako mi je kri zaledenela v žilah. »Kaj govoriš? Kdo?«

Marko je pogledal stran. »Pred kratkim sem našel stare policijske zapiske. Tvoj oče… bil je pod preiskavo. Zaradi dolgov, zaradi sporov z nekimi ljudmi. Policija je sumila, da je požar podtaknjen.«

»Ne, to ni mogoče,« sem zašepetala. »Oče bi… Nikoli.«

»Maja ve za to,« je rekel Marko. »Zato je zadnja leta tako odmaknjena. Zato se izogiba pogovorom o tisti noči.«

V meni se je vse sesulo. Spomnila sem se očetovega obraza, ko je stal pred pogoriščem, solze v očeh, roke, ki so se tresle. Spomnila sem se, kako je mama ponoči jokala v kuhinji, ko je mislila, da je nihče ne sliši.

»Zakaj mi tega nihče ni povedal?« sem zajokala.

Marko je vstal in mi položil roko na ramo. »Maja te je hotela zaščititi. Vsi smo te hoteli zaščititi.«

V tistem trenutku je v sobo vstopila Maja. Njene oči so bile rdeče, kot da je jokala. »Živa, oprosti,« je zašepetala. »Bala sem se, da te bom izgubila, če izveš resnico. Bala sem se, da boš sovražila očeta.«

»Zakaj si mi lagala?« sem zakričala. »Ves čas sem mislila, da smo preživeli nekaj groznega, pa smo bili le še ena razbita družina!«

Maja je sedla poleg mene in me prijela za roko. »Tudi jaz sem bila otrok. Nisem vedela, kaj je prav. Oče je bil obupan, imel je težave, a nikoli ni priznal, da bi bil sposoben česa takega. Policija ni nikoli nič dokazala. Vse, kar sem vedela, je bilo, da sem te morala rešiti.«

V meni se je prepletalo toliko čustev – jeza, žalost, zmeda. Spomnila sem se, kako sem kot otrok vsako leto na ta dan pihala svečke in si želela, da bi bila naša družina spet srečna. Da bi oče spet pel pesmi, mama pa se smejala. A zdaj sem razumela, da so bile te želje le pepel v vetru.

»Kaj pa zdaj?« sem vprašala. »Kako naj živim s tem? Kako naj gledam očeta v oči?«

Maja je tiho rekla: »Samo ti lahko odločiš, kaj boš naredila s to resnico. Jaz sem jo nosila predolgo sama.«

Tisti večer sem se vrnila domov. Mama me je čakala z dvema tortama, oče pa je sedel v naslanjaču in gledal skozi okno. Ko sem vstopila, je vstal in me objel. »Vse najboljše, Živa,« je rekel. Njegov glas je bil topel, a v njem sem zdaj slišala nekaj drugega – težo skrivnosti, ki jo je nosil v sebi.

Ko smo sedeli za mizo, sem opazovala svojo družino. Vsi smo bili zaznamovani s tistim požarom, a še bolj s stvarmi, ki jih nismo nikoli izrekli. Ko sem pihala svečke, sem si prvič zaželela nekaj drugega – resnico, pa naj bo še tako boleča.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odmevale Markove besede, Majin jok, očetov pogled. Spraševala sem se, ali je mogoče odpustiti, čeprav ne veš, ali je nekdo res kriv. Ali je mogoče ljubiti, če je med vami toliko neizrečenega?

Zjutraj sem sedla na balkon in gledala, kako se nad Ljubljano dviga megla. V srcu sem čutila praznino, a tudi nekakšno olajšanje. Končno sem vedela, zakaj so bile naše vezi tako krhke. Končno sem razumela, zakaj je Maja vsako leto jokala, ko sem pihala svečke.

Zdaj se sprašujem: ali je bolje živeti v laži, ki te tolaži, ali v resnici, ki te boli? Bi vi odpustili, če bi izvedeli, da je vaš oče morda kriv za največjo tragedijo vašega življenja?