Dve leti tišine: Moja hči me ne želi več videti

»Ne bom ti več pisala, mama. Dovolj imam tvojih kritik!«

Te besede so mi še vedno kot nož v srcu. Slišala sem jih pred dvema letoma, tistega deževnega popoldneva, ko je Tjaša zaloputnila vrata in odšla. Od takrat je tišina postala moj vsakdanji spremljevalec. Sedim za kuhinjsko mizo v našem stanovanju v Šiški, gledam v telefon, ki ne zazvoni nikoli več zaradi nje. Vsak dan si rečem, da bom danes močnejša, a vsakič znova padem v isto brezno krivde in žalosti.

Včasih se sprašujem, ali je to res moja kazen za vse tiste trenutke, ko sem bila preveč stroga. Ko sem ji govorila, da mora študirati pravo, ker je to »varna prihodnost«, čeprav je sanjala o slikarstvu. Ko sem ji očitala, da je preveč na telefonu, namesto da bi ji prisluhnila. Ko sem jo primerjala z njenim bratom Markom, ki je vedno prinašal domov petice in bil vzoren fant. »Zakaj ne moreš biti bolj kot Marko?« sem ji rekla nekoč, ne da bi pomislila, kako jo to boli.

Marko zdaj živi v Mariboru, ima službo v banki in svojo družino. Pride na obisk vsako drugo nedeljo, a vedno se pogovor vrti okoli njega in njegovih otrok. O Tjaši ne govori nihče. Mož Jože je tiho, kadar ga vprašam po njej. »Pusti ji čas,« pravi. »Saj bo prišla nazaj.« Ampak dve leti sta minili. Dve leti brez njenega glasu, brez njenega smeha po stanovanju.

Včasih ponoči ne morem spati. Hodim po stanovanju in gledam njeno staro sobo. Vse je ostalo tako, kot je bilo: risbe na stenah, zvezki na polici, stara plišasta žirafa na postelji. Vse diši po njej. Včasih si predstavljam, da bo vsak hip odprla vrata in zavpila: »Mama!« Ampak vrata ostajajo zaprta.

Najhuje je bilo lansko božično jutro. Pripravila sem njeno najljubšo potico in upala, da se bo prikazala na vratih. Vsak zvonec sem s strahom in upanjem pričakovala. Prišli so sosedje, prišel je Marko z družino, a Tjaše ni bilo. Ko sem zvečer pospravljala mizo, sem jokala kot otrok.

V službi me sodelavke sprašujejo: »Kako je s Tjašo?« Lažem jim: »Dobro je, veliko dela.« Ne morem priznati resnice – da me lastna hči ne želi več videti. Včasih me kdo pogleda s sočutjem, včasih s tihim obsojanjem. Vsi imamo svoje skrivnosti.

Pred nekaj meseci sem srečala njeno prijateljico Ano v trgovini na Celovški cesti. Pogledala me je nekoliko nelagodno in hitro rekla: »Tjaša je dobro.« Hotela sem jo vprašati več, a sem videla v njenih očeh, da ne želi govoriti o tem. Ko sem prišla domov, sem sedela na kavču in si predstavljala Tjašo nekje v Ljubljani – ali pa morda v Kopru, kjer je študirala umetnost kljub mojemu nasprotovanju.

Vsak dan znova premlevam najine zadnje pogovore. Spomnim se tistega večera pred dvema letoma:

»Mama, zakaj nikoli nisi zadovoljna z mano?«
»Samo želim ti najboljše!«
»Ampak nikoli me ne slišiš! Nikoli!«

Takrat sem bila prepričana, da imam prav. Da jo moram usmerjati, ker je še mlada in neizkušena. Zdaj pa vem – nisem ji dala prostora za sanje. Nisem ji dovolila biti to, kar je.

Včasih si želim zavrteti čas nazaj. Da bi ji rekla: »Tjaša, ponosna sem nate.« Da bi jo objela brez besed in poslušala njene zgodbe o barvah in slikah. Da bi ji dovolila biti drugačna od Marka.

Mož Jože mi pravi: »Ne moreš popraviti preteklosti.« Ampak kako naj živim s tem? Kako naj sprejmem tišino?

Pred nekaj dnevi sem dobila pismo – pravo pismo! – brez pošiljatelja. Prepoznala sem njen rokopis že po prvih črkah:

»Mama,

vem, da ti je težko. Tudi meni ni lahko. Potrebovala sem čas stran od vsega – od pričakovanj, od primerjav, od občutka, da nikoli nisem dovolj dobra. Upam, da boš nekoč razumela.

Tjaša«

Držala sem pismo v rokah in jokala kot še nikoli v življenju. Ni bilo opravičila, ni bilo obljube o vrnitvi – samo iskrenost in bolečina.

Zdaj sedim tukaj in pišem to zgodbo – mogoče zato, ker upam, da bo kdo razumel mojo bolečino ali pa mi povedal svojo izkušnjo. Morda nisem edina mama v Sloveniji, ki jo razjeda tišina lastnega otroka.

Vsak dan se učim biti bolj potrpežljiva – do sebe in do nje. Vsak dan si želim le enega: da bi nekoč spet slišala njen glas.

Se tudi vi kdaj vprašate: kje smo starši naredili napako? Je mogoče popraviti mostove ali so nekateri za vedno porušeni?