Dvakrat zlomljeno srce: Kako sem lahko zaupala lastni mami?

»Ne morem verjeti, da si to naredila, mama!« sem zakričala, ko sem stala sredi dnevne sobe, kjer je še vedno visel vonj po otroški kremi in toplih piškotih. Moja mama, Marija, je sedela na kavču, bleda kot stena, roke so se ji tresle. »Lucija, prisežem, nisem hotela…« je šepetala, a njen glas je bil le še senca tiste ženske, ki me je nekoč tolažila ob nočnih morah.

Vse se je začelo tistega deževnega novembrskega popoldneva, ko sem morala v službo v zdravstveni dom v Šiški. Moj mož Rok je bil na službeni poti v Mariboru. Kot vedno sem prosila mamo, naj pazi na najina sinova – štiriletnega Tima in dveletnega Nejca. Nikoli nisem dvomila vanjo. Bila je babica, ki je pekla najboljše potičke in pela uspavanke, ki so me spremljale skozi otroštvo.

Tisti dan sem se vrnila domov nekoliko prej. Hiša je bila tiha. Pretiha. Ko sem stopila v otroško sobo, sem zagledala Tima in Nejca – oba nepremična, bleda, z modrikastimi ustnicami. Mama je sedela poleg njiju in jokala. »Zaspala sta… dala sem jima sirup za kašelj… mislila sem, da bo pomagalo…«

V bolnišnici so mi povedali, da sta otroka zaužila prevelik odmerek zdravil. Srce mi je razpadlo na tisoč koščkov. Prvič sem začutila tisto ledeno roko dvoma: ali je bila to res nesreča? Ali pa je mama skrivala nekaj več?

Meseci so minevali v megli. Rok se je zaprl vase, jaz pa sem vsako noč poslušala tišino prazne otroške sobe. Mama je prihajala vsak teden s šopkom rož in prošnjami za odpuščanje. A nekaj v meni je umrlo. Policija je začela preiskavo. Našli so še stare recepte za pomirjevala in zapiske o tem, kako jo otroka ponoči motita pri spanju.

»Lucija, ne morem več!« mi je nekoč priznala med solzami. »Včasih sem bila tako utrujena… samo malo miru sem si želela.«

Začela sem se spominjati drobcev iz svojega otroštva: kako me je mama puščala samo v sobi, ko sem bila bolna; kako je včasih kričala name brez razloga; kako sem vedno čutila, da moram biti tiho in pridna. Je bilo mogoče, da sem spregledala znake? Da sem zaupala ženski, ki ni znala ljubiti brezpogojno?

Sodna dvorana v Ljubljani je bila polna šepetanja in pogledov. Mama je sedela na zatožni klopi, jaz pa sem bila priča – razpeta med ljubeznijo do nje in sovraštvom do tega, kar se je zgodilo mojima otrokoma. Odvetnik jo je vprašal: »Gospa Marija, ste zavestno dali vnukoma prevelik odmerek zdravil?«

Mama je jokala: »Nisem vedela… Bila sem izčrpana… Hotela sem le malo miru.«

Vsi so gledali mene – kot da bi morala jaz odločiti o njeni usodi. Sosedje so šepetali: »Kako si lahko pustila otroke njej? Saj veš, da ni bila nikoli čisto pri sebi.«

Rok mi ni več govoril skoraj ničesar. Preselil se je k svoji sestri v Kranj. Rekel mi je: »Ne morem živeti v tej hiši. Preveč spominov.«

Ostala sem sama z dvema praznima posteljicama in tisoč vprašanji. Vsak dan sem hodila mimo vrtca in gledala otroke skozi ograjo – njihove smehe in prepire. Vse bi dala, da bi še enkrat slišala Timov glas ali Nejcov smeh.

Včasih ponoči sanjam mamo, kako mi poje uspavanko – a njen glas se spremeni v krik. Zbudim se prepotena in prestrašena. Sprašujem se: ali sem res tako slepa? Ali lahko ljubezen do staršev zaslepi človeka do te mere, da ne vidi resnice?

Na sodišču so mamo obsodili na pogojno kazen zaradi malomarnosti. Ljudje so bili razdeljeni – eni so jo obsojali kot pošast, drugi so ji želeli oprostiti zaradi starosti in izčrpanosti.

Jaz pa ostajam ujeta med dvema svetovoma: med hrepenenjem po maminem objemu in grozo ob misli na to, kaj se je zgodilo mojima otrokoma.

Nekega večera me obišče sestra Petra. Prinese mi stare fotografije iz otroštva. Pogovarjava se dolgo v noč.

»Lucija, nisi ti kriva. Mama ni bila nikoli čisto stabilna. Samo ti si vedno verjela v dobro v ljudeh.«

A jaz ne morem nehati razmišljati: ali bi lahko preprečila tragedijo? Ali bi morala poslušati tisti notranji glas dvoma?

Zdaj živim sama v hiši, kjer vsak kotiček diši po izgubi. Včasih napišem pismo Timu ali Nejcu in ga skrijem pod blazino.

Ko grem mimo maminega stanovanja na Viču, se vprašam: ali lahko kdaj odpustim? Ali sploh želim?

Mogoče bo minilo še veliko let, preden bom našla mir. Mogoče ga nikoli ne bom.

Ampak povem vam – nikoli ne podcenjujte tihe bolečine v družini. Nikoli ne mislite, da poznate vse odgovore.

Ali ste tudi vi kdaj zaupali komu preveč? Bi lahko vi odpustili taki izdaji?