Deseti otrok: Pod isto streho, pod istimi sanjami
»A res še enega? Marjeta, kje pa imaš glavo?« je zavzdihnila moja mama, ko sem ji s tresočim glasom povedala, da sem spet noseča. Stala sem v njeni kuhinji, medtem ko je rezala kruh za kosilo, in občutek krivde me je stisnil v prsih. Vedno sem si želela veliko družino, a zdaj, ko sem pričakovala desetič, sem se prvič vprašala, ali sem sebična.
Andrej je bil tiho, ko sem mu tisto jutro pokazala test. Samo objel me je in rekel: »Bomo zmogli. Vedno smo.« A v njegovih očeh sem videla utrujenost – tisto tiho skrb, ki jo nosi vsak oče velike družine. V naši hiši na robu vasi pri Celju je bilo vedno živahno: devet deklet, vsaka s svojim značajem, željami in težavami. Najstarejša, Tjaša, je že študirala v Ljubljani, najmlajša, Zala, pa je še vedno spala z medvedkom.
Sosedje so nas gledali postrani. »A še kar rojevaš? Saj nisi zajec!« mi je pred trgovino zabrusila soseda Silva. Včasih sem se smejala takim opazkam, zdaj pa so me zadele globlje kot prej. Počutila sem se kot čudakinja – kot da sem s svojo veliko družino v tej vasi nekaj narobe.
Najhuje pa je bilo doma. Moja tašča, gospa Milena, je bila vedno stroga ženska. Ko je izvedela za nosečnost, je hladno pripomnila: »Upam, da bo vsaj tokrat fant.« Vedno si je želela vnuka – nekoga, ki bi nosil naprej družinsko ime. Moja dekleta so bila zanjo premalo. »Kaj boš pa naredila, če bo spet punca?« me je vprašala pri nedeljskem kosilu. Pogledala sem jo naravnost v oči: »Jo bom imela rada. Tako kot vse ostale.«
A resnica je bila, da sem si tudi sama potiho želela sina. Ne zaradi tradicije ali pričakovanj drugih – ampak ker sem si želela izkusiti nekaj novega. A ob tem me je preganjala krivda: ali s tem izdajaš svoje hčere? Ali ni vsako življenje dar?
Vsak dan sem se borila z občutkom krivde in strahu. Andrej je delal v bližnji tovarni in pogosto prihajal domov izmučen. Jaz sem bila doma – mama, kuharica, učiteljica in psihologinja za devet deklet. Najstniške krize so bile vsakdanjik: Tjaša se ni hotela več vračati domov za vikende, ker jo je bilo sram naše velike družine; Manca je jokala zaradi posmeha v šoli; Klara se je zaprla vase in ni hotela govoriti z mano.
Nekega večera sem sedela na stopnicah pred hišo in gledala v zvezde. Prikradla se mi je srednja hči, Eva. »Mami, zakaj ljudje pravijo, da smo čudni?« me je vprašala tiho. Objela sem jo in ji šepnila: »Ker ne razumejo, kaj pomeni imeti veliko srce.«
Vseeno pa so me dvomi razjedali od znotraj. Ko sem šla na ultrazvok v bolnišnico Celje, sem sedela v čakalnici med nosečnicami – večina jih je bila prvič ali drugič noseča. Pogledi so bili radovedni in obsojajoči. Ena od njih me je vprašala: »Koliko jih pa že imate?« Ko sem odgovorila »devet«, so se začeli šepeti.
Zdravnica mi je prijazno stisnila roko: »Marjeta, vi ste pogumna ženska.« A jaz nisem čutila poguma – samo utrujenost in strah pred prihodnostjo.
Doma so se napetosti stopnjevale. Andrej je postal bolj zaprt vase. Nekega večera sva se sprla:
»Zakaj si tiho? Saj sva skupaj v tem!« sem ga napadla.
»Ker ne vem več, če delava prav!« mi je zabrusil nazaj. »Otroci niso igrače! Kako jim bova dala vse, kar potrebujejo?«
»Ljubezen jim dava!«
»Ljubezen ni dovolj!«
Tisti večer nisva spala skupaj. Prvič po dolgih letih sem jokala sama v postelji.
Naslednji dan me je obiskala sestra Petra. Prinesla mi je domače piškote in rekla: »Veš, ljudje bodo vedno govorili. Ampak ti si edina, ki veš, kaj zmoreš.«
Včasih sem si želela pobegniti – nekam daleč stran od vseh pričakovanj in pritiskov. A potem so me moje deklice objemale in mi risale srčke na liste papirja: »Mami, ti si najboljša!«
Prišel je dan pregleda – dan, ko naj bi izvedela spol otroka. Andrej me je peljal do bolnišnice; v avtu sva molčala. Ko sva sedela v ordinaciji in poslušala utrip srca najinega otroka, mi je zdravnica rekla: »Želite vedeti spol?« Pogledala sem Andreja; prikimal je.
»Deklica bo.«
Za trenutek se mi je svet ustavil. Andrej ni rekel ničesar; samo prijel me je za roko. Na poti domov sva bila tiho.
Doma so dekleta skakala od veselja: »Še ena sestrica!« Tudi jaz sem se nasmehnila – a globoko v sebi sem čutila praznino.
Zvečer sem sedela ob oknu in gledala v temo. Andrej se mi je pridružil.
»Oprosti, če sem bil zadnje čase težak.«
»Vem, da ti ni lahko.«
»Veš kaj? Imava najlepšo vojsko deklet v Sloveniji.«
Objela sva se in prvič po dolgem času sem začutila mir.
A vprašanja ostajajo: Ali lahko res dam vsaki svoji hčerki dovolj ljubezni? Ali bom kdaj nehala poslušati glasove okolice in začela verjeti vase?
Kaj pa vi – bi zmogli živeti pod istimi streho in istimi sanjami kot jaz?