Deset hčera: Moj boj za srečo v senci družinskih pričakovanj

»Spet deklica, Marija?« je zvenel glas moje tašče, ko sem še vsa izmučena ležala na postelji, stisnjena med znoj in solze. V sobi je dišalo po krvi in mleku, a bolj kot vonj me je dušila teža njenih besed. »Kdaj boš možu dala sina? Saj veš, da brez sina ni pravega naslednika.«

Zazrla sem se v strop, kjer so pajki pletli mreže, kot da bi tudi oni vedeli, da sem ujeta. Moje roke so drhtele, ko sem pestovala svojo deseto hčerko, malo Laro. V srcu sem čutila ljubezen in ponos, a zunaj mene je svet zahteval nekaj drugega. Mož Tone je stal pri vratih, tiho, z obrazom kot kamen. Nič ni rekel, a v njegovih očeh sem videla razočaranje.

»Marija, saj veš, da te imam rad,« je kasneje tistega večera rekel Tone, ko sva sedela v kuhinji ob mrzli juhi. »Ampak… vsi govorijo. Sosedje pravijo, da sem nesposoben. Da si ti nesposobna. Da je z našo hišo nekaj narobe.«

»Kaj pa naj naredim?« sem zašepetala. »Nisem jaz tista, ki izbira.«

Tone je odmaknil pogled. »Mogoče bi morala k župniku. Ali pa k zdravilki v sosednjo vas.«

Tako so minevali dnevi in leta. Vsako novo nosečnost so spremljali šepeti in upanja, ki so se vedno znova razblinila ob rojstvu še ene deklice. Moje hčere so rasle v senci teh pričakovanj – pridne, delavne, a vsaka s svojo tiho bolečino. Najstarejša, Anja, mi je nekoč rekla: »Mama, zakaj nas ne marajo tako kot bi marali brata?«

Nisem imela odgovora. Včasih sem ponoči jokala v blazino, da me nihče ne bi slišal. Spraševala sem se, ali sem res kriva za vse razpoke v naši družini. Ko sem šla po mleko k sosedi Ivanki, me je ta pogledala postrani: »Še ena? Marija, ti si res rodovitna! Ampak brez fanta… Saj veš.«

Včasih sem sanjala o drugačnem življenju. O tem, da bi bila učiteljica v mestu ali pa bi imela svojo trgovino z rožami. A vsakič me je realnost potegnila nazaj – perilo na vrvi, polja za oknom in deset lačnih ust.

Najhujše so bile nedelje po maši. Ko smo šli mimo gostilne Pri Jožetu, so moški kadili pred vrati in se muzali: »Tone ima nogometno ekipo deklet!« Nekateri so se šalili, drugi so bili zlobni. Moja tašča pa je vedno znova ponavljala: »Če bi bila bolj pobožna ali bolj pridna žena… Mogoče bi Bog uslišal tvoje molitve.«

Nekega večera sem zbrala pogum in vprašala Tona: »Kaj če sina nikoli ne bo? Bova še vedno družina? Bova še vedno midva?«

Dolgo me je gledal. »Ne vem več, Marija. Včasih si želim samo pobegniti.«

Tiste noči nisem spala. Gledala sem svoje speče hčere – Anjo, Nino, Petro, Mojco, Tino, Saro, Evo, Zalo, Kajo in malo Laro – in v vsaki sem videla del sebe. Vsaka je bila drugačna: Anja uporniška in pametna; Nina tiha in občutljiva; Petra vedno pripravljena pomagati; Mojca sanjava; Tina polna energije; Sara umetniška duša; Eva radovedna; Zala nežna; Kaja pogumna; Lara pa še čisto majhna.

Začela sem se spraševati: zakaj bi morale biti naše vrednosti merjene po spolu? Zakaj ni dovolj to, kar smo? Zakaj moram biti jaz tista, ki nosi breme vseh pričakovanj?

Nekega dne je Anja prišla iz šole s solzami v očeh. »Mama, učiteljica je rekla, da smo ženske lahko vse – zdravnice, predsednice… Ampak zakaj potem vsi tukaj pravijo drugače?«

Objela sem jo in ji zašepetala: »Ker nekateri ljudje še niso pripravljeni videti resnice. Ampak midve veva bolje.«

V tistem trenutku sem sprejela odločitev. Ne bom več dovolila, da mi drugi krojijo življenje. Začela sem hoditi na večerne tečaje v Novo mesto – najprej skrivaj pred Tonetom in taščo. Učila sem se šivanja in računovodstva. Počasi sem začela šivati obleke za sosede in kmalu so me začele iskati tudi ženske iz drugih vasi.

Tone je bil sprva jezen: »Kdo bo pa skrbel za otroke? Kdo bo kuhal?«

»Tudi dekleta znajo pomagati!« sem mu odgovorila prvič v življenju brez strahu.

Sčasoma so se stvari začele spreminjati. Moje hčere so postale samozavestnejše; Anja je začela pisati članke za šolski časopis o pravicah žensk; Nina je pomagala pri šivanju; Petra je pazila na mlajše sestre.

Tašča ni bila navdušena: »To ni žensko delo! Ženska mora biti doma!«

A jaz nisem več poslušala. Prvič po dolgih letih sem začutila droben plamen upanja v sebi.

Ko sem nekoč sedela z vsemi svojimi hčerami ob mizi in smo se smejale ob domačem kruhu in marmeladi iz sliv, sem vedela: to je moja družina. To so moji zakladi.

Morda nikoli ne bom dala možu sina. Morda bom vedno tista čudakinja iz vasi z desetimi hčerami. Ampak končno sem našla svoj glas.

Včasih ponoči še vedno poslušam šepete iz gostilne ali ostre besede tašče – a zdaj jih znam utišati z mislijo na vse tisto dobro, kar imam.

Se res moramo ženske vse življenje boriti za priznanje? Kdaj bomo dovolj – take kot smo?