Dedovanje, ki je raztrgalo mojo družino: Kako je ena zapuščina preizkusila ljubezen, zvestobo in resnico

»Ne morem verjeti, da se to res dogaja!« sem skoraj zakričala, ko sem v rokah držala uradno pismo notarja. Dare je stal ob oknu in gledal na dvorišče, kjer so cvetele Milenine vrtnice. Njene roke jih ne bodo več obrezovale. »Kaj pa zdaj? Kaj bova rekla tvojim staršem? Kaj bodo rekli sosedje?« je tiho vprašal Dare, a v njegovem glasu sem začutila več strahu kot veselja.

Vila na robu Ljubljane, tista z zelenimi polkni in starimi češnjami na vrtu, je bila od nekdaj predmet občudovanja v naši ulici. Milena je bila vdova brez otrok, a vedno prijazna do vseh. Nikoli nisem pomislila, da bi prav midva z Daretom postala njena dediča. Ko sem prebrala njeno oporoko, v kateri je jasno pisalo: »Vilo zapuščam Ani in Daretu Novak, ker sta mi bila kot otroka,« sem se počutila počaščeno – a tudi prestrašeno.

Novica se je razširila hitreje kot požar v suhi hosti. Najprej so začeli klicati Milenini daljni sorodniki iz Maribora in Celja. »Kako si si to zaslužila? Saj nisi niti v sorodu z njo!« mi je v slušalko siknila njena nečakinja Sonja. »To je naša družinska hiša! To ni prav!«

Dare je skušal ostati miren. »Ana, ne sekiraj se. Milena je imela svoje razloge.« A ko so začeli prihajati novinarji in so sosedje začeli šepetati za hrbtom, sem čutila, kako se mi tla pod nogami majejo.

Moji starši so bili najprej ponosni. »Lepo, da te je imela tako rada,« je rekla mama. A že čez nekaj dni me je poklicala: »Ana, veš, ljudje govorijo… Da si se prilizovala Mileni zaradi denarja. Da si jo obiskovala samo zato.«

Bolelo me je. Vedela sem, da ni res. Milena mi je bila kot druga mama. Ko sem pred leti izgubila otroka, me je ona držala za roko in mi kuhala kamilični čaj. Bila je edina, ki me ni spraševala, kdaj bova z Daretom imela otroke.

Dare pa je postal tih in zamišljen. Nekega večera sva sedela v kuhinji in gledala skozi okno v temo. »Ana, ali si res prepričana, da si Mileni nikoli ničesar obljubila? Da nisi… da ni bilo kakšnega dogovora?«

Zabolelo me je bolj kot vse govorice. »Dare! Kako si lahko misliš kaj takega? Saj veš, da sem jo imela rada kot babico!«

A dvom se je naselil med naju. Začela sva se prepirati zaradi malenkosti – kdo bo šel po kruh, kdo bo pokosil travo. Vse se je zdelo težje kot prej.

Medtem so Milenini sorodniki najeli odvetnika in vložili tožbo za razveljavitev oporoke. V časopisu Delo se je pojavil članek z naslovom: »Skrivnostna dediščina: Zakaj je Milena Kovač zapustila milijonsko vilo sosedoma?« Moja slika je bila na naslovnici. V službi so sodelavci šepetali za mojim hrbtom.

Nekega dne me je obiskala Sonja osebno. Prišla je z možem in dvema otrokoma. Sedeli smo v dnevni sobi – tisti sobi, kjer sem z Mileno pila kavo in poslušala njene zgodbe o mladosti v Trstu.

»Ana, prosim te… To hišo potrebujemo. Mi smo družina. Ti imaš svoje stanovanje, imaš službo… Mi pa nimamo ničesar!«

Gledala sem Sonjo in videla solze v njenih očeh. A spomnila sem se vseh trenutkov z Mileno – kako sva skupaj sadili tulipane, kako mi je brala iz starih knjig.

»Sonja, če bi Milena želela, bi vam zapustila hišo. Ampak ni. Ne morem kar tako zavreči njene volje.«

Sonja me je preklinjala in odšla s treskom vrat.

Tiste noči nisem spala. Dare se je obrnil stran od mene v postelji. Zdelo se mi je, da izgubljam vse – moža, prijatelje, mir.

Sodna obravnava se je vlekla mesece. Vsak dan sem hodila mimo sosedovih hiš in čutila njihove poglede na hrbtu. V trgovini so ljudje utihnili, ko sem stopila mimo.

Nekega popoldneva sem sedela na Mileninem vrtu in jokala med njenimi vrtnicami. Pristopila je soseda Marija.

»Ana, ne poslušaj ljudi. Ti si bila edina, ki si ji stala ob strani do konca.«

A dvomi so ostali. Je res prav, da obdržim nekaj tako velikega? Ali bi morala popustiti pritisku?

Ko sva z Daretom končno dobila sodbo – oporoka velja – sem pričakovala olajšanje. Namesto tega sem čutila praznino.

Dare me je pogledal: »Ali nama bo ta hiša prinesla srečo ali samo še več gorja?«

Sedim v dnevni sobi med Mileninimi knjigami in razmišljam: Je vredno izgubiti družino zaradi dediščine? Je vredno vztrajati pri resnici, če te vsi obsojajo?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?