Dedovanje, ki je razklalo dve družini: Moja borba za ljubezen, resnico in odpuščanje

»Kaj si pa ti misliš, da si? Da ti pripada nekaj, kar ni tvoje?« je kričala gospa Marija, ko je stala pred našimi vrati, njene roke so se tresle, v očeh pa je bila bolečina, ki je presegala jezo. Stala sem na hodniku, v copatih, z razmršenimi lasmi, in skušala razumeti, kako se je moje življenje v enem tednu tako obrnilo. Marko je stal za mano, tiho, z zategnjenimi ustnicami, in prvič po dolgih letih sem v njegovih očeh videla strah.

Vse se je začelo tistega deževnega ponedeljka, ko je notar poklical in povedal, da nama je gospa Anica, naša stara soseda, zapustila svojo hišo v oporoki. Bila je vdova, brez otrok, in zadnja leta sva ji pogosto pomagala – nosila sem ji kruh, Marko ji je popravljal ograjo, včasih sva jo peljala k zdravniku. Nikoli nisva pričakovala ničesar v zameno, bila je kot babica, ki je nikoli nisva imela. Ko sem slišala, da nama je zapustila svojo hišo, sem bila šokirana, a tudi ganjena. Marko je rekel: »To je njena volja, Irena. Pomagala sva ji, ker sva to čutila.«

A že naslednji dan so se začeli klici. Najprej je poklicala njena nečakinja, Tanja, ki je živela v Ljubljani. »Vi ste ji napolnili glavo! Vi ste jo izkoristili!« je sikala v telefon. Poskušala sem ji razložiti, da sva Anici le pomagala, ker je bila sama, a ni hotela poslušati. Potem so začeli prihajati sporočila – grožnje, obtožbe, celo anonimna pisma, v katerih so naju imenovali za tatova. Marko je postal tih, ponoči ni spal, jaz pa sem se počutila, kot da sem izgubila tla pod nogami.

Najhuje pa je bilo, ko so se začeli odmikati tudi najini. Moja sestra Petra je rekla: »Irena, a res misliš, da je to prav? Da vzameš hišo, ki bi morala pripasti njeni družini?« Mama me je gledala s tistim tihim razočaranjem, ki boli bolj kot vsaka beseda. Markova mama je rekla, da je to »sramota za našo hišo«. Nenadoma sva bila sama, kot da je najina ljubezen do Anice postala madež, ki ga ni mogoče sprati.

Vse bolj sem se zapirala vase. Marko je predlagal, da hišo prodava in denar razdeliva, a jaz nisem mogla. »To je bila njena volja, Marko. Če zdaj popustiva, bo, kot da je vse, kar sva zanjo naredila, bilo napačno.« On je samo skomignil z rameni in odšel na vrt, kjer je ure in ure kopal, da bi pozabil.

Nekega večera sem sedela v kuhinji in gledala skozi okno, ko je prišla Tanja. Ni potrkala, samo vdrla je v hišo, oči so ji žarele od besa. »Dajta mi ključe! To je naša hiša!« je kričala. Poskušala sem jo pomiriti, a me je odrinila. Marko je vstal, a je dvignila roko: »Ne dotikaj se me!«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Spraševala sem se, ali sem res naredila kaj narobe. Ali je mogoče, da sem bila sebična? Da sem si želela nekaj, kar mi ne pripada? A potem sem se spomnila Aničinih oči, ko sem ji prinesla juho, njenega nasmeha, ko sem ji brala časopis. »Ti si kot hči, ki je nikoli nisem imela,« mi je rekla zadnjič, ko sem jo obiskala v bolnišnici.

V naslednjih tednih so se napetosti samo še stopnjevale. Po vasi so se širile govorice, da sva izsilila oporoko, da sva Anico zastrupila, da sva pohlepna. Ljudje so naju gledali postrani, v trgovini so šepetali za najinim hrbtom. Marko je postal zaprt vase, začela sva se prepirati. »Zakaj si morala biti tako prijazna? Zakaj si morala vedno pomagati?« mi je očital. »Če bi bila tiho, bi imela zdaj mir!«

Nekega dne sem šla na pokopališče, da bi prižgala svečo Anici. Tam sem srečala njeno sestro, gospo Marijo. Stala je ob grobu in jokala. Pristopila sem, a me je odrinila: »Pusti me pri miru! Ti si mi vzela sestro, zdaj mi hočeš še spomin nanjo?«

Vrnila sem se domov, zlomljena. Vse, kar sem želela, je bilo pomagati. Nikoli nisem pričakovala nagrade, še manj pa sovraštva. Marko je rekel, naj greva stran, naj prodava hišo in začneva znova. A jaz nisem mogla. »Če zdaj odneham, bom izgubila samo sebe,« sem mu rekla.

Minevali so meseci. Sva se oddaljila od vseh, tudi drug od drugega. Hiša je stala prazna, kot simbol vsega, kar sva izgubila. Nekega večera sem sedela v dnevni sobi in gledala stare fotografije – Anica, Marko, jaz, vsi nasmejani. Solze so mi polzele po licih. Nenadoma je vstopila Petra, moja sestra. Prisedla je k meni in rekla: »Irena, mogoče si res naredila prav. Mogoče je čas, da odpustimo. Vsi.«

Tiste noči sem prvič po dolgem času zaspala brez strahu. Naslednji dan sem poklicala Tanjo in jo povabila na pogovor. Prišla je, zadržana, a pripravljena poslušati. Sedeli sva v kuhinji, kjer je Anica vedno pila kavo, in ji povedala vse – kako sva ji pomagala, kako nama je pomenila več kot marsikdo od najinih. Tanja je jokala. »Mogoče sem bila preveč jezna. Mogoče sem te krivila za svojo odsotnost,« je priznala.

Počasi so se rane začele celiti. Hišo sva prodala in denar razdelila. Ni bilo lahko, a vsaj del bremena je padel z ramen. Z Markom sva se znova našla, čeprav naju je ta izkušnja zaznamovala za vedno. Še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav. Ali je res mogoče najti mir, ko te vsi vidijo kot sovražnika? Ali lahko odpustimo sebi in drugim, ko nas raztrga nekaj tako banalnega, kot je denar?