Dedova ura: Med ljubeznijo in dolžnostjo

»Kdo si ti?« je dedek vprašal, ko sem mu prinesla večerjo. Njegove oči so bile motne, glas pa negotov. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi je svet sesul pod nogami. Včeraj sva še skupaj reševala križanke, danes pa me gleda kot tujko.

»Dedek, jaz sem Ana, tvoja vnukinja,« sem zašepetala in poskušala zadržati solze.

»Ana? Moja Ana?« je ponovil in se zmedeno nasmehnil.

Tisto noč sem dolgo sedela v kuhinji, poslušala dež, ki je bobnal po strehi stare hiše v Škofji Loki, in razmišljala o tem, kaj pomeni biti družina. Mama je že pred leti odšla v Avstrijo, oče pa je umrl v prometni nesreči. Dedek je bil moj edini pravi dom. In zdaj ga izgubljam.

Ko sem naslednji dan poklicala teto Marijo, je bila njena reakcija hladna: »Veš, Ana, jaz imam svoje življenje v Ljubljani. Ne morem kar pustiti službe zaradi očeta.«

»Ampak dedek ne more več sam. Pozablja jemati zdravila, ne ve več, kje je kopalnica…«

»Ti si tam. Saj si vedno govorila, da ti je mar zanj.«

Obesila sem telefon in se počutila izdano. Vedno sem bila tista »pridna punca«, ki je pomagala vsem. Zdaj pa sem ostala sama z dedkom, ki me vsak dan bolj pozablja.

Vsakdan je postal boj. Zjutraj sem ga morala prepričati, da vstane iz postelje. Včasih me je odrinil: »Pusti me pri miru! Kje je moja žena?« Njegova žena – moja babica – je umrla pred desetimi leti. Vsakič znova sem mu morala povedati žalostno resnico.

Soseda Silva mi je nekoč rekla: »Ana, ne moreš vsega sama. Pokliči socialno službo.« Ampak kako naj dam dedka v dom? On mi je bil vse. Spomnim se, kako me je kot deklico nosil na ramenih po travniku in mi pel stare ljudske pesmi.

Nekega večera sem v dnevni sobi našla odprto škatlo s starimi fotografijami. Dedek jih je raztresel po tleh in jokal: »Kje so vsi? Zakaj sem sam?« Usedla sem se poleg njega in ga objela. »Nisi sam, dedek. Tukaj sem.«

A ni bilo dovolj. Njegovo stanje se je slabšalo. Začel je ponoči bloditi po hiši, enkrat je skoraj zažgal kuhinjo, ko je skušal skuhati čaj ob treh zjutraj. Bila sem izmučena – fizično in psihično.

Teta Marija se je oglasila le takrat, ko je bilo treba govoriti o dedkovi hiši in zemljišču: »Veš, Ana, če bo šlo tako naprej, bo treba vse prodati. Saj veš, koliko so zdaj vredne parcele v Loki.«

»Teta, to ni samo hiša! To so naši spomini!«

»Spomini ne plačajo položnic.«

V meni se je nabiral bes. Zakaj vedno jaz? Zakaj drugi bežijo pred odgovornostjo?

Nekega dne sem poklicala socialno delavko gospo Petro. Prišla je na obisk in me vprašala: »Ana, kdaj ste nazadnje spali celo noč? Kdaj ste bili nazadnje sami s sabo?«

Nisem znala odgovoriti.

»Ne morete biti sami za vse. Če želite dobro dedku, morate najprej poskrbeti zase.«

Tiste noči sem dolgo premišljevala njene besede. Dedek je spal nemirno, jaz pa sem gledala v strop in razmišljala o tem, kaj pomeni biti dober človek. Ali pomeni žrtvovati vse za druge? Ali pa včasih pomeni tudi reči ‚ne‘?

Ko sem naslednjič poklicala teto Marijo in ji povedala, da razmišljam o domu za ostarele, je planila name: »Kako si lahko tako sebična? Saj veš, da bi ga to ubilo!«

»In mene ne bo?« sem ji prvič v življenju odgovorila nazaj.

Nato so sledili tedni tišine. Dedek je bil vsak dan bolj tih in izgubljen v svojem svetu. Nekega popoldneva sem ga našla na vrtu – stal je pred staro češnjo in gledal v nebo.

»Dedek, kaj gledaš?«

»Čakam mamo, da pride domov.«

Solze so mi spolzele po licih. Prijela sem ga za roko in ga peljala nazaj v hišo.

Ko so prišli iz doma pogledat dedka, sem imela občutek, da ga izdajam. A hkrati sem vedela, da ne zmorem več sama.

Teta Marija ni prišla na dan selitve. Soseda Silva mi je pomagala spakirati njegove stvari.

Ko sva se poslovila pred vhodom doma starejših občanov, me je dedek pogledal v oči – za trenutek se mi je zazdelo, da me prepozna.

»Ana… hvala.«

Tisti trenutek mi bo za vedno ostal v spominu.

Zdaj prihajam k njemu vsak teden. Včasih me prepozna, včasih ne. Hiša v Škofji Loki sameva; teta Marija še vedno pritiska glede prodaje.

Včasih ponoči sedim ob oknu in se sprašujem: Sem ravnala prav? Je ljubezen res dovolj ali nas dolžnost do družine lahko uniči?

Kaj bi vi storili na mojem mestu?