Dediščina ob morju – ko domači postanejo tujci

»A res misliš, da si zaslužiš več kot midva?« je zavpila sestra Tjaša, ko sem odprla okno v dnevni sobi, da bi pregnala zatohlost. Vonj po morju je prinesel spomine na otroštvo, a v zraku je visela napetost, ki je ni mogel odpihniti niti najmočnejši burja. Sedeli smo v babičini hiši v Strunjanu, kjer so stene še vedno dišale po sivki in stari kavi. Zunaj so galebi kričali, kot bi čutili, da se bo nekaj zgodilo.

»Nisem rekla, da si zaslužim več, Tjaša,« sem odgovorila tiho, a odločeno. »Ampak jaz sem bila tista, ki je zadnja leta skrbela za babico. Ti si bila v Ljubljani, Rok pa v Mariboru. Nihče od vaju ni prišel niti za njen rojstni dan.«

Rok je sedel na kavču, z rokami prekrižanimi na prsih. »Ne začni spet s tem. Saj veš, da sem imel službo. In ti si vedno želela biti tista dobra vnukinja.«

»Dobra vnukinja?« sem skoraj zakričala. »Saj sploh ne veste, kako je bilo! Babica je ponoči jokala, ker vas je pogrešala. Meni je govorila, naj vas ne obsojam, ampak…«

Tjaša me je prekinila: »Ne govori, kot da si edina trpela! Tudi jaz sem imela svoje težave. Pa saj veš, kako je bilo z mamo…«

Vsi smo utihnili. Mama je umrla pred desetimi leti v prometni nesreči na poti iz Portoroža. Od takrat smo bili vsak na svojem otoku bolečine. Babica nas je še nekako držala skupaj – zdaj pa je tudi ona odšla.

Na mizi so ležali babičini rokopisi – njene pesmi in pisma, ki jih nikoli ni poslala. Med njimi tudi oporoka. Odvetnica iz Kopra je že napovedala prihod popoldne.

»Kaj sploh hočemo? Hišo? Denar? Ali samo priznanje?« sem vprašala bolj sebe kot njiju.

Rok se je zagledal skozi okno: »Jaz bi samo rad, da se nehate kregati.«

Tjaša je vzdihnila: »Vsi smo utrujeni. Ampak ne morem pozabiti, kako si me vedno izključevala iz vsega.«

»To ni res! Samo… bila sem tukaj. Ti pa si bežala.«

»Bežala? Saj veš, zakaj! Po mamini smrti sem komaj dihala!«

Tišina je bila težka kot kamen. Vsi smo vedeli, da nas ne razdvaja le dediščina – ampak vse tisto neizrečeno iz preteklosti.

Ko je prišla odvetnica, smo sedeli vsak na svojem koncu mize. Prebrala nam je oporoko: babica je hišo zapustila vsem trem enako. A dodala je pismo: »Upam, da boste znali najti pot drug do drugega. Hiša ni nič brez vas.«

Tjaša je zajokala prva. Rok jo je objel – prvič po dolgih letih.

»Kaj bomo zdaj?« sem vprašala.

»Ne vem,« je rekla Tjaša. »Ampak nočem več izgubljati družine zaradi denarja.«

Rok se je oglasil: »Mogoče bi lahko hišo oddajali skupaj? Ali pa jo imeli za skupna srečanja?«

Za trenutek sem začutila upanje. A potem so se spet pojavili dvomi: kdo bo skrbel za hišo? Kdo bo plačeval stroške? Kaj če kdo od nas potrebuje denar?

Tisti večer smo sedeli na terasi in gledali sončni zahod nad Piranom. Spomini so prihajali v valovih: kako smo kot otroci tekali po plaži, kako nas je babica učila plavati, kako smo skupaj nabirali školjke.

»Se spomniš tistega poletja, ko smo skoraj utopili tisti čolniček?« se je nasmehnil Rok.

»In kako nas je babica kregala, ker smo prinesli domov polno mivke?« sem dodala.

Tjaša se je prvič nasmehnila: »Takrat smo bili res srečni.«

A sreča ni trajala dolgo. Naslednje jutro me je Tjaša našla v kuhinji.

»Nisem mogla spati,« je rekla. »Premišljevala sem… mogoče bi bilo res najbolje prodati hišo in si razdeliti denar. Vsak ima svoje življenje.«

»Ampak to ni to, kar bi si babica želela.«

»Vem. Ampak nočem več biti ujeta v preteklosti.«

Rok se nama je pridružil: »Jaz bi rad nekaj pustil svojim otrokom. Ampak če to pomeni, da bomo sovražniki… potem raje nič.«

Spet smo bili na začetku – vsak s svojimi strahovi in željami.

Popoldne smo šli do morja. Veter nam je mršil lase in slana voda nam je lizala stopala.

»A misliš, da bomo še kdaj družina?« me je vprašala Tjaša.

Pogledala sem jo v oči: »Ne vem. Ampak vem, da si tega želim bolj kot karkoli drugega.«

Ko smo se vračali proti hiši, sem pomislila na babico – kako bi nas zdaj gledala z balkona in upala, da bomo našli pot drug do drugega.

Zvečer sem sedela sama na terasi in poslušala valove.

»Kaj nam ostane, če izgubimo drug drugega zaradi nekaj zidov in spominov? Je dediščina res vredna več kot družina?«